100 let tihe rdeče-bele spremljevalke planincev, ki nikoli ne zataji

Že z ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva 27. februarja 1893 se je začela poglavitna dejavnost markiranja planinskih poti, da bi zavarovali slovenske poti pred tujim poseganjem, po prvi svetovni vojni pa so v SPD začeli razmišljati o drugačnem enotnem načinu označevanja planinskih poti. Za očeta slovenske markacije velja Alojz Knafelc, ki je bil 4. marca 1922 na občnem zboru SPD izvoljen v osrednji odbor kot načelnik markacijskega odbora. Knafelc je na podlagi številnih poskusov in predlogov oblikoval enotni oznaki za označevanje planinskih poti: markacijo, belo piko z rdečim kolobarjem, ki jo danes imenujemo Knafelčeva markacija, njegov izum pa je tudi smerna tabla v rdeči barvi z belim napisom. Knafelčeva markacija je likovno izčiščen in popoln znak, ki je obenem izviren, udomačen, funkcionalen, preprost, opazen in razpoznaven. V toku desetletij je kot nepogrešljiva spremljevalka na planinskih poteh postala simbol slovenskega planinstva. Od leta 2007 je zaščitena z zakonom o planinskih poteh, s pomočjo katerega so planinske poti postale del javne infrastrukture, od leta 2016 je tudi zaščitena blagovna znamka.

"Planinska markacija mora biti tako dobro vidna in preprosta kot tudi enotna na vsem državnem ozemlju. Alojz Knafelc je to začrtal že pred sto leti in vse od takrat pogled na našo markacijo pri obiskovalcih gora zbuja zaupanje, saj vedo, da se podajajo na dobro vzdrževano in primerno opremljeno planinsko pot. Knafelčevo poslanstvo danes uresničuje okrog tisoč prostovoljcev markacistov, ki skrbijo za gosto omrežje okoli 10.000 kilometrov planinskih in okoli 2.000 kilometrov turnokolesarskih poti. Finančno breme vzdrževanja poti, ki jih uporabljamo vsi, tako domačini kot tujci, pa je vse do zdaj pretežno na plečih Planinske zveze Slovenije in planinskih društev. Novi zakon o planinskih poteh sicer obeta znatno pomoč države, toda njegova realizacija se je žal spet odmaknila v prihodnost," ob dvojnem jubileju poudarja predsednik Planinske zveze Slovenije Jože Rovan, tudi dolgoletni markacist, pobudnik strojne nadelave planinskih poti in vodja tehnične skupine markacistov PZS.

Markacije še vedno rišejo s čopičem, na roko, kajti šablone se, preverjeno, ne obnesejo.

Markiranje planinskih poti torej sega že v leto 1893, ko so na ustanovnem občnem zboru SPD poleg glavnega odbora ustanovili tudi markacijski odbor, ki je štel sedem članov. Že v prvem letu delovanja je slovenska planinska organizacija označila 97 poti - poglavitni namen je bil preprečiti Nemcem, da bi po naših planinskih poteh še naprej delali nemške napise in kažipote. Za prvotno označevanje so uporabljali ravne črte (proge) v rdeči, zeleni, rumeni, modri, ponekod tudi črni barvi in potek poti označevali s križi, večjimi kvadrati in krogi. Tak način markiranja se je ohranil vse do konca prve svetovne vojne. Da bi poenotili oznake, so leta 1895 v četrti številki Planinskega vestnika izdali Določila o zaznamovanju potov Slovenskega planinskega društva.

Po prvi svetovni vojni so v SPD začeli razmišljati o drugačnem enotnem načinu označevanja planinskih poti. Da bi se v markacijski dejavnosti ustvaril enoten sistem označevanja, je Turistovski klub Skala konec leta 1921 organiziral tečaj za markiranje. Vodil ga je kartograf in planinec Alojz Knafelc, ki je bil 4. marca 1922 na občnem zboru SPD izvoljen v osrednji odbor kot načelnik markacijskega odbora. Poglavitno zaslugo za uveljavitev markacije ima prav Knafelc, ki je na podlagi predlogov in poskusov oblikoval enotno oznako - belo piko z rdečim kolobarjem okoli -, zato jo danes po njem imenujemo Knafelčeva markacija, vpeljal pa je tudi enotno usmerjevalno tablo v rdeči barvi z belim napisom. Navodila za markiranje potov je objavil v julijski številki Planinskega vestnika leta 1922 in leta 1924 še v samostojni publikaciji - na prvi strani vsake knjižice je bila ročno narisana markacija.

"Markacija daje turistu sigurnost, da bo po izbrani poti dospel na gotov cilj. Vsak znak ga utrjuje v zavesti, da je na pravi poti. Zato mora biti vsaka markacija lahko in dobro vidna, včasih bolj gosta, včasih bolj redka. Na dobro izhojeni poti, n. pr. cesti, kolovozu, so znamenja lahko bolj redka; tu so markacije le pomirovalne. Izdatno je treba markirati pri vsakem razpotju; tam je treba na pravi poti naslikati najmanj tri znake, tako da se iz razpotja nedvomno vidijo," je Knafelc začel Navodila za markiranje potov pred sto leti, ko je izraz turizem označeval planinstvo, gorništvo, turist pa je bila oseba, ki se je odpravila na turo v gore. Markacijo se še danes riše po njegovih navodilih, tako da je vidna v smeri hoje in nas s tem vodi po pravi poti. Običajno je narisana v višini oči na desni strani na drevesih, skalah, včasih tudi na drugih objektih. Takoj za razpotjem je navadno vidna naslednja markacija, ki potrdi, da smo na pravi poti.

Že spomladi 1922 se je začela akcija za označitev vseh naših planinskih poti z novo markacijo in smernimi tablami, in sicer pred sokolskim zletom v Ljubljani. "Markacije naj bodo okrogle; najprvo z belo barvo v sredi in okrog rdeče. Bel znotranji krog naj bode v dolinah, posebno v gozdu večji in v apnenskih gorah manjši. Markira naj se posebej tja in posebej nazaj ista pot," je opredelil Knafelc, pod vodstvom katerega so skalaši prevzeli nalogo markiranja poti z novimi znaki, v pomoč so jim bili tudi številni zavzeti člani SPD. V dobrih dveh mesecih so bile vse glavne poti opremljene z novo markacijo in tablicami. Ker je že takrat prihajalo do odtujitev in poškodb oznak, so Knafelčevo markacijo leta 1933 zaščitili v odredbi Dravske banovine. Po drugi svetovni vojni je Planinska zveza Slovenije, ustanovljena 6. junija 1948 kot naslednica Slovenskega planinskega društva, nadaljevala s tem enotnim označevanjem. Istega leta so na skupščini PZS in nato še na skupščini Planinske zveze Jugoslavije sprejeli Pravila in navodila za markiranje, s čimer se je Knafelčeva markacija razširila na območje celotne nekdanje Jugoslavije.