Alpe Adria Trail, etapa 25: Bovec-Drežnica

Izhodišče 25. etape je v središču Bovca, od koder po širokih in udobnih poteh ob Soči prispemo v Drežnico, kjer se etapa zaključi.

Tako kot 24. je tudi 25. etapa s približno 22 kilometri kar dolga, svoje pa tu doda še slabih 550 metrov skupnega vzpona. Do Drežnice, kjer je njen cilj, avtobus ne vozi, zato je v primeru, da poti ne nameravate nadaljevati po 26. etapi proti Tolminu, dobro, da ste na cilju dovolj zgodaj, da boste še dobili avtostop v dolino. Oznakam iz središča Bovca sledimo v breg proti vasi Plužna. Zadihala sva šele pri prvi pomembnejši točki na etapi – resnici na ljubo do tam ni kaj dosti videti – slapu Virje. Do njega pridemo tako, da cesti od vasi Plužna sledimo proti akumulacijskemu jezeru (navzdol). Pred mostom čez potok Glijun zavije široka pot levo navzdol. Sledimo ji vse do slapu, ki nastaja, ko potok Glijun pada v 20 metrov širok in 12 metrov visok pramenast slap, pod njim pa se v zelenih odtenkih blešči očarljiv tolmun. Obiskovalcev, ki so vanj skakali na glavo, se je kar trlo – ledeno mrzla voda jih očitno ni motila.

Najmogočnejši slovenski slap

Na traso Alpe Adria Trail se vrnemo po isti poti, torej z vzponom nazaj do ceste. Nadaljujemo v rahlem spustu in prečkamo most, nato pa se malo pred manjšim akumulacijskim jezerom odcepi pot v desno. Široki poti sledimo do izvira, ki ga dosežemo po nekaj minutah hoje. Zopet se vrnemo po isti poti in se mimo jezera napotimo v dolino, kjer nas pot najprej vodi mimo igrišča za golf, nato pa na desni uzremo slap Boka, najbolj vodnat in najmogočnejši slovenski slap. S skupno višino 144 metrov in širino 18 metrov sodi tudi med najveličastnejše slapove v Evropi. Napaja ga voda iz mogočnega kraškega izvira, ki se kopiči v visokogorju Kaninskega pogorja. Spomladi in jeseni, ko je pretok slapa največji, skozenj priteče tudi do sto kubičnih metrov vode na sekundo, v poletnih mesecih pa se lahko ta količina zmanjša vse do dveh kubičnih metrov na sekundo. Kotanja, kjer Boka izvira, leži na nadmorski višini 730 metrov, do razgledne točke pa je treba dobro označeni, a strmi poti slediti približno pol ure.

Panorama ob vznožju gora

Oznakam sledimo do asfaltne ceste, kjer kmalu prečkamo razgledni most in preidemo na levi breg Soče, ki se ga bomo držali vse do konca etape. V okolici slapa Boka se začne tudi najbolj atraktiven odsek za plovbo z raftom, zato lahko z mostu opazujemo številne veslače, ki se pripravljajo na akcijo oziroma že veslajo po reki. Takoj za mostom zavijemo desno in pred seboj zagledamo vas Log Čezsoški, kjer sva se nameravala okrepčati, a sva velikost kraja očitno precenila. Tako sva nadaljevala po prijetni poti ob vznožju Polovnika. Gre za po krivici zapostavljen gorski greben v zahodnem delu Krnske skupine, domačine pa ga boste slišali imenovati tudi Morizna. Najvišji vrh v grebenu je 1773 metrov visoki Krasji vrh, na katerega vodi edina označena planinska pot, na devet metrov nižji Veliki vrh pa je iz Magozda speljana že precej poškodovana mulatjera iz prve svetovne vojne.

Poti sledimo do mostu v Trnovem. Odsek je, kar se tiče ponudbe ob poti, dokaj dolgočasen, a zato nudi toliko več možnosti za uživanje v razgledih, odmor pa si lahko privoščimo neposredno ob reki, saj so do struge po celotni dolžini speljane potke. V Trnovem sva prečkala reko in si v kampu na drugi strani privoščila okrepčilo, ob tem pa opazovala številne kajakaše, ki tu izkoristijo zadnje vstopno-izstopno mesto za plovbo po reki. Struga namreč nato postane bolj zahtevna – na veslače prežijo številni sifoni.

Skok v čas prve svetovne vojne

Iz Trnovega sledi še zaključni, slabih pet kilometrov dolg vzpon do Drežnice, gorske vasice pod Krnom. Drežnico številni obiščejo prav zaradi vzpona na ta razglednik nad Sočo, zasluži pa si, da si zanjo vzamemo nekoliko več časa. Ponaša se namreč z nekaj zelo zanimivi zasebnimi zbirkami, med katerimi je najbolj atraktivna zbirka Mirka Kurinčiča na temo prve svetovne vojne, imenovana Botognice. O njej sem slišal že veliko, zato sva se preprosto morala prepričati na lastne oči. Gospoda Kurinčiča sicer ni bilo doma, je pa vlogo vodičke po razstavljeni zbirki prevzela njegova žena. Nabor izvirnih, večinoma zelo dobro ohranjenih predmetov, je res obširen, gospa pa naju je z zanimivo razlago za četrt ure povsem prestavila na bojišča soške fronte. V drugem prostoru je poudarek na »civilni « kulturno-zgodovinski dediščini, pri čemer izstopajo prastari pustni običaji. Drežniški pust, pri katerem lahko sodelujejo le neporočeni fantje, spada med bolj znana pustovanja v Sloveniji.

Ogledati si velja tudi cerkev Srca Jezusovega, ki stoji na vzpetinici na robu vasi. Do začetka 20. stoletja je v Drežnici stala cerkev Svetega Jurija, ki so jo porušili. Gradnja današnje cerkve se je začela leta 1911, dokončali in blagoslovili pa so jo že leto pozneje. Ker je bila predvidena za romarsko, je precej večja, kot bi jo v takem kraju pričakovali. Kljubovala ji ni niti soška fronta in cerkev je konec obeh vojn dočakala nepoškodovana. Mogočna je tudi notranjost cerkve, kjer se nahajajo ene največjih orgel na Goriškem. Od cerkve se ponuja tudi lep razgled na dolino, kamor bi se spustili v naslednji etapi. Začetek te je v križišču pred domačijo Kurinčičevih, kjer je tudi kopica informativnih tabel z zemljevidom. 

Doživetja, ki kar kličejo po vrnitvi

Ponudba doline Soče je res pestra in preobsežna, da bi jo lahko spoznali v nekaj dneh. Nove ideje se običajno rojevajo že med potjo, zato boste tudi vi gotovo sklenili, da se v ta biser med gorami gotovo še vrnete. Po raziskovanju med drugim kličejo kolesarske poti, adrenalinski navdušenci pa lahko preizkusijo tudi največji zipline park v Sloveniji, ki se nahaja v kanjonu Učja. Skupna dolžina osmih jeklenic znaša kar tri kilometre! Lahko pa preprosto le uživate v čudoviti pokrajini in se prepustite kulinaričnim užitkom.