Alpinist »Živa mišica« Rado Kočevar se je prvič na Mont Blanc odpravil sam in z 10 dolarji v žepu

»V času mojega največjega alpinističnega udejstvovanja je bilo precej drugače kot danes. Alpinistična oprema je bila v primerjavi z današnjo muzejska, za dostop do gora motornih vozil še nismo uporabljali, še celo kolesa so bila redka dobrina. Kdor je imel kolo je bil res svoboden. Bili smo študenti večkrat lačni kot siti. A sem prav zaradi teh razmer lahko še bolj krepil svoj značaj. Ne spomnim se več prav vseh podrobnosti smeri in tudi kakšno ime sem pozabil, prijateljev, ki so z mano delili lepo in hudo, ne bom pozabil nikoli.«

Tako je v svoji novi knjigi »Tista lepa leta« zapisal 90-letni Rado Kočevar, eno največjih imen slovenskega alpinizma. Pripadal je povojni generaciji, ki je v takratni alpinizem vnesla nov pristop in drznost. Rado je skupno med letom 1946 in 1958 opravil več kot 272 vzponov (več kot 30 smeri je bilo prvenstvenih), zadnji pa se je v njegov dnevnik vpisal leta 1972.

Svojo nadarjenost je kazal z neverjetnim nizom vzponov v Julijcih, prvo ponovitvijo Aschenbrenerja, Skalaško v Špiku, severovzhodnem razu Jalovca in Čopovem stebru v osmih urah.

V zgodovino slovenskega alpinizma pa se je zagotovo zapisal skupaj s soplezalcem Cirilom Debeljakom – Cicem, saj sta preplezala centralni steber v Dedcu in s tem takrat premagala prvo smer zgornje šeste težavnostne stopnje pri nas.

Vsekakor pa se je skozi leta nabralo veliko zanimivih zgodb od tiste, kako je šel sam z 10 dolarji na Mont blanc pa vse do revolucionarnih spustov s kolesom iz Kamniškega sedla. Njegovi takratni uspehi pa nikakor niso šli v pozabo, kar dokazuje tudi to, da je lani skupaj s plezalnim tovarišem Francetom Zupanom prejel priznanje Planinske zveze Slovenije za življenjsko delo.

Rado pa ni prav običajen 90-letnik! Navdušil me je s svojo pozitivno energijo, še vedno zelo aktivnim življenjem in s slikovitimi zgodbami, ki so februarja zaživele med platnicami knjige, ki jo zagotovo vsem toplo priporočam v branje.

Kako je nastala knjiga?

Knjiga se je rojevala skoraj desetletje. Rado se je pri 80 pomladih udeležil računalniškega tečaja in si leta 2011 kupil računalnik, nato pa je svoje zapiske in fotografije predal Mojci, ki jim je vdihnila končno knjižno podobo. Knjigo Tista lepa leta: Spomini Rada Kočevarja bogati tudi pisanje Franceta Zupana, Cirila Debeljaka in drugih alpinističnih tovarišev, pa odseki iz člankov, objavljenih v Planinskem vestniku, saj je Volkar Trobevškova ocenila, da bo slikovit mozaik spominov tako dobil še celovitejšo podobo.

Vse te zgodbe z veliko začetnico sedaj domujejo med platnicami vaše nove knjige Tista lepa leta. Da ste napisali knjigo ste se pri 80 lotili prav posebnega izziva, in sicer učenja uporabe računalnika. Je bilo težko strniti toliko let doživetji v eno knjigo?

Pri pisanju so mi zelo prav prišli zapiski, saj sem vse vzpone vestno beležil. Zet in hči sta mi rekla, da mojim zapiskom nekaj manjka. Tako sem se pred 10 leti udeležil tečaja računalništva. Ko sem se vračal popoldne iz rekreacije s kolesom, sem eno do dve ure prepisoval zapiske v računalnik. S pomočjo zeta in hčerke sem se tudi naučil skenirati slike in tako je knjiga počasi nastajala. Neobdelano v surovem stanju sem potem dal Mojci Volkar Trobevšek, ki je to odlično uredila.

Da ste lahko tako živo pričarali spomin na pretekle alpinistične čase, je zagotovo pripomoglo tudi to, da ste kot eden redkih imeli s seboj fotoaparat?

Imel sem star nemški fotoaparat, ki je še vedno deloval na meh. Bil je izjemno težak aparat, zelo težko je bilo z njim delat in še težje je bilo dobiti filme. Z njim so bili tako večkrat zanimivi pripetljaji. Ko je Cic delal prvo ponovitev v Dedcu, sem rekel jaz, da bom naredil nekaj slik iz strani. Pa mi je seveda zmanjkalo filma in sta nastali samo dve fotografiji, ki sta seveda vključeni v knjigo.