Na vrh v skrajno zahodnih Kamniško-Savinjskih Alpah med Tržičem in Begunjami smo se podali, ko je snežena odeja že dodobra popustila sončnim žarkom, toda oba vrhova sta tudi za manj izkušene primerna tudi pozimi. Ker je vrh Dobrče nekoliko zaprt z drevesi, se splača skočiti še na zgolj pet do deset minut oddaljeni Šentanski vrh, ki je meter višji, z njega pa se odpre razgled na Karavanke s Stolom na zahodu, Begunjščico na severu in grebenom Košute proti severovzhodu. Vzhodno se čez sosednjo Kriško goro s Tolstim vrhom (1715 m) lepo vidi še na Storžič, v ozadju pa se kažejo tudi vrhovi osrednjih Kamniško-Savinjskih Alp.
Na Dobrči je najbolj priljubljena planinska koča
Izbrali smo najdaljšo pot, ki se na Dobrčo vzpne iz Tržiča. Do vrha premagamo dobrih 1100 metrov višinske razlike. Slabost planinskih poti iz Tržiča ali iz sosednje Bistrice je razmeroma dolg odsek gozdne ceste od Bistriške planine naprej, ki se ji izognemo, če za izhodišče izberemo krajšo pot iz Brezja pri Tržiču. Od vrha smo se spustili še do Planinske koče na Dobrči, kjer se pohvalijo ne samo z najbolj razgledno teraso na Gorenjskem (kar ni daleč od resnice), temveč tudi z nazivom med planinci najbolj priljubljene planinske koče leta 2012. Temu primerno je ob koncih tedna koča nabito polna, zato tistim, ki si to lahko privoščijo, poleti priporočam obisk Dobrče med tednom –od sredine junija do sredine septembra imajo namreč odprto vsak dan.
Na vrh čez Tržiške planine
Od parkirišča stopimo še nekaj metrov do križišča, kjer zavijemo levo po Poti na Zali rovt. Strmo se vzpenjamo nekaj deset metrov, potem pa sledimo planinski označbi, ki nas proti Dobrči usmeri ostro desno. Čez nekaj časa po mostu prečkamo cesto Tržič –Ljubelj, potem pa zavijemo nekoliko levo do stare domačije, kjer cesto zapustimo in se napotimo ob robu travnika do gozda. Tam pot zavije ostro desno, se ob gozdu vzpne nad domačijo in kasneje zavije v gozd. Strmo se vzpnemo do jase s kočo, kjer se držimo desno. Kasneje prečkamo gozdno cesto in se po nekaj stopnicah vzpnemo po ožji poti, ki pripelje do slabše označenega razpotja: naravnost se nadaljuje kolovoz, mi pa zavijemo desno na nekoliko ožjo pot, ki se strmo vzpne do lovske koče.
Levo od koče pridemo na makadamsko cesto, a jo že po nekaj korakih zapustimo in zavijemo levo na ožjo pot, ki je v nadaljevanju nekoliko bolj razgibana. Ko se nekoliko spusti, pridemo na makadamsko cesto, kjer se držimo desno in čez nekaj minut smo na Bistriški planini. Obidemo jo po cesti ob levi strani in skozi gozd kmalu pridemo na Breško planino, kjer levo od ceste stoji lovska koča. Nadaljujemo po vse bolj strmi makadamski cesti, ki se skozi gozd čedalje bolj oži. Po nekaj minutah pridemo do razpotja, kjer zavijemo po cesti ostro desno in se po slabši poti strmo vzpenjamo do Lešanske planine.
Nadaljujemo do pastirske koče, tam pa se obrnemo proti severu čez planino (Planinska koča na Dobrči in daljša pot na vrh vodita proti jugu). Po neoznačeni poti pridemo med drevesa in mimo lovske opazovalnice. Nekaj deset metrov naprej pa se na levo odcepi ožja steza, po kateri se strmeje vzpnemo nazaj na pot (tu smo le krajšali ovinek). Nadaljujemo proti levi in se ob pobočju vzpenjamo do označene poti od Koče na Dobrči do vrha. Zavijemo desno in čez nekaj minut smo že na vrhu. Šentanski vrh je oddaljen še dobrih pet minut. Od vrha Dobrče nadaljujemo naravnost – spustimo se za nekaj deset metrov in spet vzpnemo ter mimo ruševja pridemo na skrajni sever tega kopastega vrha, ki na zemljevidih praviloma sploh ni označen.
Še do tiste lepe terase
Skočili smo še do Koče na Dobrči. Čez vrh Dobrče smo nadaljevali do prej omenjenega razpotja, kjer smo zavili naravnost po poti, ki se čez kakšnih dvesto metrov precej strmo spusti do manjše koče, kjer zavijemo desno in kmalu smo na Podgorski planini. Za nižjim holmcem že vidimo anteno.
Vrnili smo se po isti poti, samo da smo obšli pastirsko kočo na Lešanski planini. Kjer bi morali zaviti levo (pot, po kateri smo se spustili na Podgorsko planino), smo nadaljevali naravnost po kolovozu in na Lešansko planino prišli v spodnjem delu. Do Tržiča pa po že znani poti.