Čeprav sodi v deseterico najvišjih slovenskih vrhov, je Dolkova špica relativno slabo obiskana. Mnogi se nanjo vzpnejo na poti s Škrlatice ali od Pogačnikovega doma na Kriških podih. Iz Vrat vodita na vrh dve označeni poti, kar daje lepo priložnost za dolgo in le v enem delu nekoliko zahtevnejšo turo. Tretja možnost je brezpotje po grebenu iz jugovzhodne smeri, kjer se izkušeni gorniki srečajo tudi z lažjimi plezalnimi odseki 2. stopnje. Mi smo se na vrh od Aljaževega doma podali po vzhodni poti čez Rdečo škrbino, spuščali pa smo se po daljši, zahodni varianti. Ljubiteljem hitrega spuščanja po melišču bi morda priporočil obratno smer in hiter spust z Rdeče škrbine.
Mukotrpen vzpon po melišču z razgledno nagrado
Od parkirišča se po makadamski cesti usmerimo proti Aljaževem domu. Po petih minutah nas tik pred domom oznake usmerijo levo, čez manjši travnik, in v gozd, kjer se vzpnemo skozi gozd, najprej po položni, precej široki poti, ki se kasneje strmeje vzpne ob hudourniku. Kasneje ga prečkamo in nadaljujemo desno. Na poti, ki se vzpenja med Stenarjem (2501 m) na levi in Dolkovo glavo (1717 m) na desni, ne moremo zgrešiti. Čez čas pridemo na razpotje, kjer se levo odcepi neoznačena pot proti Stenarju, desno pa se nadaljuje označena pot proti Škrlatici. Kmalu pridemo do razpotja pod Bivakom IV na Rušju. Levo bi šli mimo bivaka na Križ (2410 m) in proti Kriškim podom, naravnost pa nadaljujemo pod ostenji Spodnje Dolkove špice (2541 m). Prečkamo melišče, potem pa se pot celo nekoliko spusti in čez čas pridemo na vznožje melišča med Dolkovo špico in Škrlatico (2740 m).
Začnemo z mučnim vzponom po strmem, drsečem pobočju in se na razpotju precej višje držimo levo (desno Škrlatica). Pot se v nadaljevanju vzpenja prečno ob melišču, tik pod Rdečo škrbino, sedelcem med Rogljico (2547 m) in Dolkovo špico, pa se pot spet postavi pokonci in do škrbine se precej namučimo med vzpenjanjem po nekaj višinskih metrih drobirja. Ob koncu nas pričaka še nekoliko težji, a z jeklenico dobro zavarovan del, in ko pridemo na vrh, se odpre razgled na jugozahod. Pot na vrh zavije levo, kažejo nam jo tudi možici. Po kratkem, povsem nezahtevnem plezanju, pridemo na vršni greben, po katerem nas do vrha ločijo le še tri minute razgledne hoje.
Na severovzhodu se pogled odpre na Škrlatico in Rokave, na jugu sta najlepše vidna Stenar in Razor, v ozadju pa tudi Triglav in z vseh strani mogočen Jalovec.
Kraški svet pod Bovškim gamsovcem in Križem
Po isti poti se spustimo do Rdeče škrbine, kjer nadaljujemo levo, proti zahodu. Pot se kmalu obrne proti jugu in se strmo spusti, na trenutke lahko tudi izkoristimo melišče, a moramo biti pozorni, da pri tem ne zaidemo preveč v levo, ampak se držimo čim bolj desno, saj se v nadaljevanju pot skoraj vodoravno nadaljuje pod steno Bovškega Gamsovca (2440 m). Hodimo po pravem kraškem svetu in kar previdni moramo biti, da ne stopimo v kakšno razpoko. Ko pridemo do razpotja, se držimo levo (desno Pogačnikov dom na Kriških podih in Križ) in pot nadaljujemo pod ostenji Križa. Še vedno se spuščamo zlagoma, potem pa pod seboj zagledamo Bivak IV na Rušju in se spustimo precej bolj strmo. Pot vodi nekaj metrov nad bivakom in nas okoli njega privede na že znano pot, kjer nadaljujemo levo proti Aljaževemu domu v Vratih.