Everest pred 40 leti: En cilj, 25 zmagovalcev

Everest pred 40 leti: En cilj, 25 zmagovalcev
09.05.2019 AVTOR: M.V., FOTO: arhiv Andreja Štremflja oz. foto: Igor Kuster/Festival gorniškega filma

Približuje se 40. obletnica alpinističnega dne zmage, 13. maja 1979, ko sta se v zgodovino zapisala Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik.

Takrat sta kot člana 25-članske jugoslovanske odprave pod vodstvom Toneta Škarje kot prva Slovenca stopila na najvišjo goro sveta. Dva dni pozneje so po prvenstveni smeri po še nepreplezanem zahodnem grebenu vrh Everesta dosegli tudi Stane Belak - Šrauf, Stipe Božić in domačin Ang Phu. V ponedeljek, 13. maja 2019, ob 13.51 vljudno vabljeni na slovesnost v Slovenski planinski muzej, s katero bomo počastili 40. obletnico legendarne jugoslovanske alpinistične odprave Everest 1979.

Oktobra 1975 je slovenska alpinistična odprava pod vodstvom Aleša Kunaverja po prvenstveni smeri preplezala južno steno 8463 metrov visokega Makaluja in s tem dosežkom postavila Slovenijo ob bok himalajskim velesilam, saj je bila to šele tretja preplezana stena v Himalaji. Leta 1977 sta vrh Gašerbruma I (8068 m), drugega slovenskega osemtisočaka, dosegla Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, ki sta 13. maja 1979 kot prva Slovenca stopila tudi na najvišjo goro sveta - Everest. Dva dni pozneje so vrh dosegli še Slovenec Stane Belak - Šrauf, Hrvat Stipe Božić in vodja šerp, Nepalec Ang Phu. Na 8848 metrov visoki vrh se je do danes povzpelo 18 Slovencev, ki imamo na Everest tri različne preplezane smeri, od tega eno prvenstveno smer, ženski vzpon, vzpon brez uporabe dodatnega kisika in prvi smučarski spust z vrha, kar Slovenijo uvršča v sam vrh himalajskih velesil.

Zadnji višinski tabor na višini 8120 metrov sta postavila Marjan Manfreda - Marjon in Viki Grošelj, ki sta prva imela možnost iti proti vrhu. Rešila sta rebus zahtevnega kamina, ki ga je Marjon preplezal brez rokavic in dodatnega kisika, a se morala zaradi hudih ozeblin vrniti. Naslednjo priložnost za vrh sta dobila Dušan Podbevšek in Roman Robas, ki sta 12. maja dosegla vrh Kota 8296 metrov, a ta ni vodil na glavni vrh, ki se je nasmihal tudi Marku Štremflju, a mu je ključni dan odpovedal ventil na kisikovi bombi. Po dveh uspešnih navezah, ki sta dosegli vrh, so bili Borut BergantIvč Kotnik in Vanja Matijevec zadnja naveza, ki naj bi poskušala priti na vrh, a je šla iz tabora pet na pomoč Šraufu, Božiću in Ang Phuju, ki je med sestopom zdrsnil v smrt. K slovenskemu oz. jugoslovanskemu uspehu so pripomogli prav vsi člani odprave, ki so jo sestavljali šeJože ZupanStane KlemencTomaž JamnikFranček KnezBojan PollakŠtefan MarenčeZvone AndrejčičVladimir Mesarić (HR),Muhamed Gafić (BiH), Muhamed Šišić (BiH), zdravnika Evgen Vavken in Igor Tekavčič ter spremljevalci: radioamaterja Matjaž Culiberg inSlavko Šetina, novinarja Marjan Raztresen in Rade Kovačevič (HR), snemalec Slavo Vajt in slikar Franc Novinc.  

Z odpravo je dihala vsa Jugoslavija, dosegle so jo tudi želje jugoslovanskih političnih veljakov, da bi bilo primerno osvojiti vrh Everesta na praznik dela, 1. maja, ali pa 9. maja, na dan zmage. A alpinistični dan zmage je bil 13. maja 1979, dan zmage za celotno odpravo, ki je tri mesece garala na gori gora. "Najino zmagoslavje na vrhu je bilo predvsem zelo kratko, ker so ga hitro nadomestile skrbi, kje in kako dol. Seveda je srce ob prihodu na vrh zaigralo, trepljala sva se in malo pojokcala ter poklicala v bazo. Huronsko vpitje iz vseh taborov je povedalo vse o kolektivnem duhu. Na vrh sva prišla za vse in odpravo odrešila strahu pred neuspehom. Ampak v smislu, da nas je bilo strah, da bi bili vsi napori zaman. Na vrh sva prišla za Marjona in Vikija, ki sta celila ozebline v bazi, za mojega brata, Romana in Dušana, ki jim ni bilo dano priti na vrh, in tudi za vse, ki so na to še upali in jih je najin vzpon malo razbremenil in jim pokazal, da se da," se spominja Andrej Štremfelj in dodaja: "Resnično zavedanje tega, kaj je bilo s tem doseženo, je prišlo precej kasneje. Zaradi nesreče Ang Phuja pa resničnega veselja nad uspehom v bazi in celo v Nepalu sploh ni bilo."

"Od 13. 5. je na zemljevidu najvišje gore sveta začrtana nova - peta smer in Jugoslovani smo četrta država, ki ji je tak podvig uspel," je pred 40 leti zapisal vodja odprave Everest 1979 Tone Škarja. "Zahodni greben se začne s sedla Lho La, ki je iz Tibeta lahko dosegljivo, a politično nedostopno, na nepalsko stran pa pada s 700 metrov visoko steno. Po odgovor, ali je za odpravo logistično sploh preplezljiva, smo leta 1978 poslali izvidnico. Ugotovitev je možnost potrdila, a za prenos šestih ton opreme na sedlo smo skonstruirali 200 metrov dolgo ročno žičnico čez zgornji previsni del stene. Zahtevnost je smer pokazala kar sama po sebi že z raznolikostjo. Najprej 700 metrov težke skalne stene, nato 1200 metrov ledne, v spodnjem delu s skalnimi odseki, nato tri kilometre dolgega grebena, ki se dvigne le za dobrih 200 metrov, je pa izpostavljen orkanskim vetrovom, pa še dobrih 1300 metrov visoka vršna piramida težkega skalnega (najvišja peta stopnja na svetu) in zmernega lednega plezanja," danes opiše veliki strateg ne le slovenskega, ampak tudi svetovnega himalajizma. 

"Z oddaljenostjo se vedno bolj zavedam tega, kako modro je bila sestavljena ekipa in kako je res vsak prispeval k skupnemu uspehu. Sami vrhunski alpinisti brez drugih sposobnosti in znanj bi res težko uspeli. Smer je zahtevna zaradi velikih tehničnih težav, ki so razporejene po vsej smeri praktično od začetka do vrha, zaradi velike dolžine smeri in izpostavljenosti vetru," poudarja Štremfelj, ki se je na vrh Everesta leta 1990 povzpel še z ženo Marijo in sta nevede postala prvi zakonski par na strehi sveta. Stal je na skupno osmih osemtisočakih, bil na več kot 20 odpravah v nepalski Himalaji in opravil prve pristope na več sedemtisočakov. Lani je kot prvi Slovenec prejel zlati cepin za življenjsko delo in tako postal edini Zemljan s tem prestižnim priznanjem tako za življenjske dosežke kot za vrhunski vzpon.

Smer so leta 1984 jo uspeli ponoviti le Bolgari

Največji svetovni himalajski poznavalci so enotnega mnenja, da je slovenska - takrat še jugoslovanska - smer na Everest najtežja od enajstih, do danes preplezanih na najvišjo goro sveta. Leta 1984 so jo uspeli ponoviti le Bolgari, a je pri vrnitvi po grebenu umrl njihov vodja, Poljaki so jo preplezali do zahodne rame in nato sledili ameriški smeri, medtem ko drugih uspešnih ponovitev ni bilo, poskusov pa vsaj 20. "Pokazalo se je, kaj zmore skupina dobrih in složnih alpinistov, kjer je združevalna točka cilj, torej smer do vrha. Pokazalo pa se je tudi, da neznanje medijev o skupnem delovanju izpostavi samo zmagovalce, čeprav bi bil zmagovalec v drugih okoliščinah lahko vsak. Cilj vseh je bila nova smer do vrha gore in vsak je veliko prispeval. Kljub vsemu smo uspeli še pri več odpravah in tudi tiste z več člani so imele priložnost plezati alpsko in dosegati osebne cilje - npr. Šišapangma, Jalung Kang in Kangčendzenga, Anapurna, gore v Tibetu, če govorimo le o prvenstvenih smereh," oriše Škarja, o trenutnih izzivih alpinizma pa pove: "Današnji generaciji ustrezajo cilji, ki zahtevajo vrhunsko plezanje v ledu in skali, ustrezno dobri kondiciji in modernemu plezalnemu orodju, kot so Gašerbrum IV, Šivling, Čomolenco."

Slovenski alpinisti so se na 14 najvišjih vrhov sveta povzpeli v 20 letih, večinoma po prvenstvenih smereh

Leta 1975 sta Marjan Manfreda in Stane Belak kot prva Slovenca stala na osemtisočaku Makaluju (8463 m), Manfreda je vzpon opravil brez uporabe dodatnega kisika, kar je bil takrat svetovni višinski rekord. Dve leti pozneje sta Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik dosegla vrh Gašerbruma I (8068 m).Kot prva Slovenca sta leta 1979 na najvišjem vrhu sveta Everestu (8848 m) stala Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik. Viki Grošelj se je leta 1984 skupaj s Hrvatom Stipetom Božićem povzpel na Manaslu (8163 m). Bogdan Biščak in Grošelj sta se leta 1986 povzpela na Broad Peak (8047 m), dan pozneje je uspeh dopolnila še prva Slovenka na osemtisočaku, Marija Štremfelj. Istega leta je Gašerbrum II (8035 m) postal šesti osemtisočak, ki so ga premagali slovenski alpinisti Bogdan Biščak, Viki Grošelj, Pavle Kozjek in Andrej Štremfelj. Na Daulagiriju (8167 m) sta leta 1987 stala Marjan Kregar in Iztok Tomazin, ki je leto pozneje osvojil še Čo Oju (8201 m). Leta 1989 je po smeri prvopristopnikov Viki Grošelj dosegel vrh Lotseja(8516 m), istega leta sta Pavle Kozjek in Andrej Štremfelj osvojila Šišo Pangmo (8046 m), deseti slovenski osemtisočak. Leto pozneje sta Marija Frantar in Jože Rozman dosegla vrh Nanga Parbata (8125 m). Leta 1991 sta Marko Prezelj in Andrej Štremfelj preplezala prvenstveno smer v južni steni Kangčendzenge (8598 m), že dva dni pozneje je na glavnem vrhu Kangčendzenge (8586 m) stal Grošelj skupaj s Hrvatom Božićem. Leta 1993 sta Zvonko Požgaj in Viki Grošelj po klasični smeri brez dodatnega kisika dosegla K2 (8611 m), kar je bil skupno trinajsti osemtisočak, a tudi prvi v samostojni Sloveniji. Leta 1995 sta Davo in Drejc Karničar kot prva Slovenca dosegla vrh in nato kot prva na svetu presmučala severno steno Anapurne I (8091 m). To je bil hkrati zadnji, štirinajsti osvojeni slovenski osemtisočak.

Značke: Alpinizem
Ključne besede: Andrej Štremfelj, Everest, Mount Everest
Komentarji
Ta novica še nima komentarjev
*Za komentiranje morate biti prijavljeni.
Opozorilo: Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ