[INTERVJU] Jamarka Špela Borko: Ko greš v jamo, vse površinske težave ostanejo zunaj!

Prosti čas preživlja v jamah ali v iskanju novih jam - nekje v gorah oziroma na terenu.

Špela je s svojo ekipo v lanskem letu z odpravo v Brezno rumenega maka na Kaninskih podih dosegla izjemen uspeh, saj so po več kot desetih letih odkrili novo, več kot tisoč metrov globoko jamo.

Mi lahko za začetek poveš malo več o Društvu za raziskovanje jam?

Je najstarejše jamarsko društvo pri nas, ustanovljeno je bilo leta 1910. Imamo najdaljšo tradicijo raziskovanja jam od amaterskega pa do strokovno-znanstvenega. In tudi danes smo zelo aktivni, letno imamo okrog 120 članov. Vsi sicer ne hodijo aktivno v jame, ampak sodelujejo tudi na drugih področjih.

Kdaj in zakaj si se podala v jamarstvo?

Pred petimi leti sem se prijavila na jamarsko šolo, še med študijem. Čisto po naključju, želela sem si nekaj početi v življenju in sem videla plakat za jamarsko šolo. Veliko biologov je tudi jamarjev, verjetno tudi zato, ker je Slovenija zibelka speleobilogioje.

V enem intervjuju sem zasledila, da se bojiš višine, a na drugi strani raziskuješ visokogorski kras, kjer je veliko mogočnih brezen? Kako se soočaš s tem strahom?

Še zdaj se bojim višine, s to razliko, da se ne bojim 30 metrskih brezen, ampak 300 metrskih. Vztrajala sem, ker je to premagovanje samega sebe in svojega strahu. Vsakič, ko sem potisnila mejo malo naprej, me je navdušilo in sem dobila motivacijo, da sem še naprej hodila v jame.

Kaj te žene v ta temačni svet?

Čeprav malo idealizirano, ampak tako jaz dojemam, da ko grem v jamo vse površinske težave ostanejo zunaj. V jami se ti namreč svet krči na osnovne potrebe. Zunaj nisi tako pozoren na to, da te zebe, da si lačen in da moraš gledati kam stopaš.

Potem pa doživiš še neko zadovoljstvo, dober občutek, da si dosegel nekaj več kot nazadnje, ko si bil pod zemljo. Pa seveda samo raziskovanje, ta mrzlica, ko veš, da gre jama naprej, da nihče še ni bil tam in si prvi, ki stopa v te prostore. In vedno iščeš neko nadaljevanje in nove poti.

Tvoj največji dosežek na področju jamarstva?

Omenila bi dve jami, ker sta dve taki območji raziskovanja na katera sem res ponosna in seveda na ekipo, da smo dosegli to.

Začeli smo obiskovati dve jami v letu 2013 pod Viševnikom na Pokljuki, in sicer Trubarjev dah in Platonovo šepetanje. Danes sta jami povezani in imata dolžino 8,5 kilometrov in sta 7 najdaljša jamska sistema v Sloveniji.

Druga stvar pa je Kanin kamor nas je odpeljalo po teh prvih korakih raziskovanja. Na Kaninu je jama, ki smo jo konec leta podaljšali na globino 1000 metrov. To je jama P4 oziroma Brezno rumenega maka (delovno ime).

Si jame obiskoval tudi v tujini ali le bolj pri nas?

V tujini sem jame obiskovala predvsem iz biološkega vidika, največ po Balkanu (Hrvaška, Črna Gora, Bosna, Kosovo). Tam sem raziskovala jamsko favno. Je pa tako, da bolj ko greš na jug manj so stvari raziskane.

Mi lahko malo več poveš o Renejevem breznu?

Jamo so odkrili že leta 1998... Globoka je 1320 m, poleg tega pa se nahaja zelo visoko, torej tik pod Visokim Kaninom, tako da je najvišja vstopna točka kaninske globine.

Na dnu jame dosežeš podzemno reko in ko smo šli mi raziskovati smo poskušali najti nadaljevanje, ki nas bi pripeljalo v dolino. Dolina pa je precej daleč stran. Tako smo začeli z ekspedicijskimi odpravami in tudi našli 2 km novih rovov. Potem pa se je raziskovanje ustavilo v nekih porušenih delih jame in smo preusmerili raziskovanje na prej omenjeni P4, ki pa je bližje dolini. Medseboj smo ju skušali povezati. Pri vhodu sta oddaljena več kot kilometer, a pri obeh jamah na 1000 metrov globoko smo samo 30 metrov narazen. A zaradi podorov še iščemo povezave in skušamo povezati jamo in potem nadaljevati proti dolini.

Ti si se usmerila predvsem na raziskovanje visokogorskega krasa?

Visokogorje je najmanj raziskano in nekako smo iskali območje, kjer bi odkrili kaj novega in mogoče dosegli rekorde, bodisi globinske ali dolžinske. Zato smo se odpravili visoko, tam kjer še nobeden ni delal. Največ jam je seveda registriranih tik ob cesti, dlje ko greš stran od civilizacije manj je registriranih jam. V visokogorju so jame večinoma vertikalne, tako da je to botrovalo temu, da sem začela raziskovati brezna, ne neka prva preferenca.

Kaj je najtežje, ko si v jami?

Odvisno v kateri fazi jamarske kariere si. Na začetku se je najtežje ukvarjati sam s sabo, ko si pač utrujen. In to premagovanje fizične utrujenosti in soočanje s tem, da bo včasih trajalo dlje kot misliš na začetku da bo.

Meni se zdi, da so najtežji trenutki takrat, ko res vložimo veliko truda in dela, ko smo recimo teden dni v jami, in ne najdemo nadaljevanja in se nam zaprejo vse poti. Takrat morala res pade, ampak moraš sebe in ekipo motivirati, da poskusiš še kaj ali pa da se v končni fazi, če ne najdemo nič spravimo iz jame in poskusimo naslednjič spet. To je mislim, da najtežji del raziskovanja.

Ekipa je torej zelo pomembna na teh ekspedicijah?

Meni se zdi zelo pomembna, ker v končni fazi si izoliran od sveta in v neki precej specifični situaciji, ki je lahko zaradi človeškega faktorja tudi zelo nevarna. Moraš spoznati ekipo, ker se ljudje tudi različno odzovemo na stres, mraz in lakoto. Če se poznaš med seboj lažje reagiraš, poleg tega ša mora biti tudi medsebojno zaupanje. Noben jamar ne bo raziskal jame sam.

Pa je jamarstvo nevarna aktivnost?

Ne v resnici sploh ni, nesreč je v jamah zelo malo, če pa že nastanejo, nastanejo zaradi človeškega faktorja. Ne smeš namreč preceniti svojih sposobnosti.

Visokogorski svet ima mogoče neke svoje lastnosti: Je mogoče večja krušljivost, večja nevarnost zaradi vode, če nastanejo padavine. Ker če si recimo ob nevihti v breznu lahko začne teči slap, ampak tega se z izkušnjami zavedaš in se učiš ter ne presegaš svojih sposobnosti.

Če pa vzameš vedno s seboj nekoga, ki ima več izkušenj in o jamarstvu ve več kot ti, potem pa je jamarstvo ena bolj varnih dejavnosti.

Si imela kdaj v jami, kakšno negativno izkušnjo?

Ni se mi še zgodila nobena nesreča, sem pa enkrat v jami zbolela. Ampak ni bilo tako hudo, kot bi si kdo predstavljal. Ker sem se zavedala svojih sposobnosti, vedela sem kaj delam in kje smo z ekipo.

Mogoče, so bile najbolj negativne izkušnje tiste, ki to sploh niso bile- zavede te psiha. Ko sem prvič šla na neko resno globinsko odpravo v Renejevo brezno, me je zelo izčrpalo zavedanje, da sem 1 kilometer globoko in bo trajalo 10 dni da do mene pridejo reševalci.

Torej je zelo pomembna tudi psiha?

Zdi se mi, da je to še bolj pomembno kot fizična pripravljenost. Jaz namreč lahko izhajam iz tega, da fizične pripravljenosti nisem imela, pa je še vedno nimam dovolj. Bolj je pomembno, da se zavedaš, da ko si utrujen in rabiš počitek, da moraš ohraniti trezno glavo. Jame te veliko naučijo!

Imaš kakšen nasvet za nekoga, ki želi postati jamar?

Pojdite v jamarsko šolo, mi imamo recimo vsak četrtek sestanek društva in je kdorkoli dobrodošel. In lahko gremo že naslednji vikend v kakšno jamo, seveda prilagojeno nekomu, ki še ni bil. Še izjemno veliko je neodkritega dela sveta in zakaj bi šel človek v nek pragozd na drug konec sveta, ko pa lahko gre raziskovat jame v Sloveniji, kjer še nihče ni bil.

Jame raziskujete tudi več dni. Kakšen je občutek, ko spiš v jami?

Meni je res odličen! Imamo interno šalo, da se gremo odpočiti v jamo od službe in življenja, ker je tam čista tišina. Nenehno je tema in spiš dokler se sam ne prisiliš da vstaneš.

Je pa tako, da ta občutek pomanjkanja svetlobe, kar vpliva na človeka. Skušamo se držati ritma kot ga imamo na površju.

Sama sem bila najdlje v jami 7 dni in ko si notri ne pogrešaš ničesar, ampak vedno znova me fascinira, da ko pridem ven ponovno začnem vonjati različne stvari. Ker v jami ni vonjev.

Kako pa je s puncami in jamarstvom?

Tudi veliko punc je jamark, pri nas v društvu jih je veliko na sestankih, na akcijah pa še več. Tudi na zadnji enotedenski ekspediciji na Kanin smo bile v jami tri punce (od 7 udeležencev). Kar nekaj jamark redno hodi po jamah. Ni nič tako, da bi rekli, da je jamarstvo samo za fante, nasprotno! Po vrveh smo lahko hitre ali še hitrejše za ožine smo bolje grajene. Mene fantje vedno izkoristijo za ozke prehode, da grem prva naprej in povem, če se mi zdi dovolj široko. Res je ne moram nositi 20 kilogramskih transportnih vreč, pa saj jih tudi veliko jamarjev ne more.

Jamarstvo je taka aktivnost, kjer ti sama fizična moč ne bo dosti koristila, ker se moraš znati gibati po jamah in za samo raziskovanje je ključno, da opazuješ, se učiš in si vztrajen, tudi če ne vidiš takoj nadaljevanja. Jaz vem, da nikoli ne bom mogla nositi težkih transportk, zato sem se usmerila v logistiko in merjenje. Tudi v P4 imam na primer bolj kot ne jaz čez merjenje in logistiko za pripravo ekipe. Vsak najde svoje področje, kjer lahko največ pripomore k ekipi in to je čisto neodvisno od spola.