Kaj moramo vedeti za hojo po Slovenski planinski poti?

Je najdaljša in najbolj priljubljena vezna pot v Sloveniji ter ena najstarejših v Evropi in na svetu. Po njenem zgledu so se podobne poti uveljavile tudi drugod po svetu, čeprav so ji sprva očitali, da ne ustreza planinstvu. Nastala je na pobudo Ivana Šumljaka, idejnega in operativnega snovalca. Šumljak jo je sprva imenoval magistrala, a je že ob odprtju leta 1953 dobila ime Slovenska planinska transverzala, ki se je nato leta 1991 preimenovala v Slovensko planinsko pot.

Kako se lotiti slovenske planinske poti?

Slovenska planinska pot od Maribora do Ankarana je zaznamovana s Knafelčevimi markacijami (bela pika, obdana z rdečim krogom) in arabsko številko »l«. Za pot, žige in vpisne knjige skrbijo planinska društva, ki so zadolžena za posamezne odseke poti; njihovo delo usklajuje Komisija za pota pri Planinski zvezi Slovenije, ki jim na najzahtevnejših odsekih poti pomaga tudi s svojo tehnično - strojno ekipo.

Kdor želi hoditi po Slovenski planinski poti in prejeti častni znak za prehojeno pot, si kupi Dnevnik s slovenske planinske poti, v katerem je prostor za kontrolne 'žige Slovenske planinske poti in Razširjene slovenske planinske poti. Dnevnike prodajajo Planinska založba PZS v Ljubljani, planinska društva in knjigarne.
Slovensko planinsko pot lahko začnemo v Mariboru, Ankaranu, ali kjerkoli drugje.

Slovenska planinska pot je speljana po poteh, ki so glede na zahtevnost razvrščene v tri skupine: lahke, zahtevne in zelo zahtevne poti. Na zahtevne in zelo zahtevne poti opozarja že tudi ta vodnik, nanje opozarjajo table v izhodiščih, te poti pa so v novejših planinskih zemljevidih tudi drugače vrisane kot lahke.

• Lahka pot je pot, pri kateri si pri hoji ni treba pomagati z rokami. Kadar taka pot preči strmo pobočje, je dovolj široka, da omogoča varno hojo tudi manj izurjenim planincem. Od njih zahteva le pazljivost ter dobro kondicijo.
• Zahtevna pot vodi preko težjih mest, pri katerih si zaradi varnosti pomagamo z rokami. Morebitne varovalne naprave (žična vrv, klini) so namenjene planinčevi varnosti in niso nujno potrebne za premagovanje težjih mest.
• Zelo zahtevna pot je tista pot, kjer je raba rok pri hoji nujno potrebna. Varovalne naprave omogočajo prehod težjih mest, kjer bi bilo sicer potrebno varovanje s plezalno vrvjo. Pogosto je na taki poti potreben cepin, včasih rabimo celo dereze in čelado. Primerna je le za dobro izurjene in fizično pripravljene planince. Za ljudi z vrtoglavico taka pot ni primerna. Priporočljivo je, da se na njo odpravimo s planinskim vodnikom, ali izkušenim planincem, ki pot dobro pozna.

Pojasnila k vodniku Slovenska planinska pot

V vodniku so zgoščeno opisani vsa pot od Maribora do Ankarana, gorstva, vrhovi, kraji ter planinske in druge postojanke, kjer hranijo kontrolne 'žige. Navedene so zanimivosti, razgledi in najprimernejši pristopi do postojank in na vrhove. Planinca naj po poti do cilja vodijo planinske markacije in kažipoti, vodnik naj ga predvsem opozori na zanimivosti in pomembnejše značilnosti ob poti. Pota po nižinah in sredogorju so opisana bolj podrobno, ker je tod zaradi človekovih posegov v naravo največ sprememb in tudi težav pri hoji. Kljub temu se lahko zgodi, da sčasoma opis poti ne bo več ustrezal na območjih, kjer gradijo gozdne in druge ceste, sekajo gozdove, pogozdujejo planote, postavljajo počitniške hišice, itd. Na poteh po visokogorju ne pričakujemo sprememb; pota so še vedno speljana tako kot pred mnogimi leti, celo desetletji, ko so jih označili, nadelali in zavarovali.