Na štiri oči s plezalcem Jernejem Kruderjem: Plezanje je moja sanjska služba v kateri maksimalno uživam!

Balvanski svetovni podprvak iz leta 2014 pravi, da je plezanje njegov kruh, življenje in da tudi v prihodnje ne bo zmanjkalo plezalnih izzivov. Jernej je jeseni po skoraj mesecu poskušanja opravil prvo ponovitev smeri Es Pontas (neuradno jo ocenjujejo z 9b), ki jo je prvi leta 2006 preplezal Chris Sharma.

In kot pravi, si je že prvi dan na Majorki rekel, da bi se smer dalo osvojiti v mesecu dni, ki ga je imel na razpolago- In mu je uspelo!

Plezaš že vse svoje življenje. Kako pa si prvič prišel v stik s prvim »oprimkom «?

Bil sem precej hiperaktiven otrok, vedno sem plezal vsepovsod po drevesih in drugje, zato je bila logična odločitev staršev, da me vpišejo v klub, ki smo ga imeli v Celju. Vpisal sem se leta 97 in takoj sem se zaljubil v plezanje, z leti pa je ta ljubezen le naraščala.

Si precej vsestranski plezalec? Kako si se pravzaprav razvijal skozi svojo plezalno pot?

Ko sem začel plezati, balvansko plezanje še ni bilo tako razvito. Tako, da sem začel s športnim težavnostnim plezanjem, zasledil pa sem, da se razvija tudi panoga balvanskega plezanja. Že od nekdaj sem malo drugačen plezalec od ostalih, vedno sem imel raje krajše smeri. Hitro sem se tako vrgel v balvansko plezanje, a sem kmalu ugotovil, da je super plezati tudi v skali, kdaj iti v hribe in plezati daljše smeri.

Moj cilj je bil, da bolj kot drugim sebi dokažem, da lahko plezam tudi težke smeri, ki jih marsikateri alpinist ne zmore. Malo za lasten ego, a moral sem sam sebi dokazati šele tako sem videl, kako v tem pravzaprav uživam.

Kaj pa je sploh zate bistvo plezanja?

Težko je to spraviti v nekaj stavkov, saj je plezanje moje življenje. Da sem se lahko popolnoma posvetil plezanju, sem tudi pustil šolo. Od takrat naprej se zavedam, da je plezanje moj kruh in zato moram kdaj narediti tudi kakšno stvar, ki mi ni ravno po godu. A se vedno spomnim, da sem si sam izbral to pot in je veliko boljša služba, kot sedeti nekje v pisarni ali pa kje drugje, saj resnično delam, kar me veseli.

Kako pa izgleda tvoj teden? Razporeditev treningov in vsega kar pride zraven? Imaš sploh kaj pavze?

Moje življenje malo bolj raztreščeno, kot življenje drugih vrhunskih plezalcev. A moje življenjsko vodilo, ki sem ga povzel po enem od plezalcev, je, da skušam plezati vsaj 300 dni na leto. Seveda moram tu in tam počivati, saj je počitek del treninga. Tako se včasih zgodi, da počivam več dni skupaj ali pa več dni skupaj plezam: Vse je odvisno od razpoloženja in seveda vremena.

Največji izzivi ali mogoče neuspehi na tvoji plezalski poti?

Pri nekaterih izzivih sem si vzel več časa, po večini pa se spomnim tistih, ki so mi uspeli. Najbolj mi bo v spominu ostal Es Pontas.

Mogoče nekaj kar bi rad spremenil v prihodnosti so stopničke v svetovnem pokalu. V svetovnem prvenstvu sem že prišel do stopničk, v svetovnem pokalu pa sem bil že večkrat četrti, zato bi rad to v prihodnosti popravil. Sem bolj ko ne skalni plezalec in tam je že veliko uresničenih projektov, veliko pa jih je še ostalo, tudi za tiste neuspele še pride čas.

Ko si že omenil tvoj jesenski uspeh Es Pontas ali lahko našim bralcem pojasniš to dilemo z ocenjevanjem: je ali ni najtežja smer na svetu?

Pri ocenjevanju smeri se vedno pojavi dilema. Ocene so si ljudje izmislili, da se lažje orientirajo, da si lažje izberejo smer primerno svojemu nivoju. Ta smer je imela le neko približno oceno, saj jo je splezal šele en človek, ponavadi mora več plezalcev preplezati smer, da se ocena ustali.

Smer je sama po sebi zelo specifična, vsebuje gibe, ki mogoče za nekatere niso težki, spet za druge so nepredstavljivo težki. A na drugi strani veliko vlogo igra psiha: V smeri nisi privezan, pri vsakem neuspelem poskusu padeš v vodo in potem se moraš ponovno zbrati in se še enkrat podaš v isto.

Moje mnenje je, da po samem stilu plezanja ni najtežja smer na svetu, bi pa znala biti najtežja na svetu, ker predstavlja nekatere druge prepreke, ki jih moraš premagati predvsem v glavi. Moraš biti pravi tip človeka in imeti glavo na pravem mestu.

Kako si sploh prišel na idejo, da bi poskušal kot drugi človek na svetu preplezati Es Pontas

Plezanje tam je že samo po sebi bolj atraktivno, malo bolj adrenalinsko in nepredvidljivo. In ljudje se tega rahlo bojijo. Jaz sem pa vedno hotel početi take stvari, ki drugim niso najbolj ugajale. Tudi soliral sem kakšno smer oziroma si delim najtežji vzpon v Sloveniji preplezan brez varovanja.

Pa še vedno soliraš oziroma plezaš smeri brez varovanja?

Zdi se mi, da sem to malo prerasel. In Es Pontas se mi zdi milejša oblika soliranja, saj plezaš brez varovanja nad morjem. Ko sem videl posnetke, sem si takoj rekel, da moram to poskusiti, zdelo se mi je, da bi to sedlo mojemu karakterju in sem si rekel da grem. Tudi same karakteristike smeri so mi ustrezale, zato sem si vzel mesec dni časa, da osvojim to smer.

Si imel pripravljen poseben bojni plan preden si prišel na Majorko?

Rekel sem si, da bom prvi teden plezal malo lažje stvari, da se navadim, da vidim kako izgledajo padci v vodo in samo plezanje. In že prvi dan sem vedel, da sem se kar prav odločil, da sem prišel in sem se smeri lotil že kar takoj. Rekel sem si, da bi se pa to dalo preplezati v zastavljenem mesecu.

Rekel si, da na plezalca v tej smeri zelo vpliva psiha, ko si tako visoko neprivezan. Kaj pa padci v vodo? Zelo boleči?

Nekajkrat sem mogel pasti in sem videl, da pa le ni tako hudo. Potem sem se bolj sprostil in sem lažje plezal, je pa res da ko sem se bolj sprostil sem tudi manj pazil na padce. Tako sem ene trikrat padel, da me je malo bolelo, a nikoli toliko, da bi pustilo posledice za naslednji dan.

Smer je pred tabo poskusilo že kar nekaj plezalcev, tebi je uspelo v 39 poskusu. Kje si našel motivacijo?

Res sem imel tisto pravo motivacijo. Velikokrat se tudi meni zgodi, da imam vsega dovolj že po prugem ali tretjem poskusu. Včasih sem za kakšno smer rabil tudi več poskusov kot 100, 200 poskusov: odvisno je od motivacije in od tega koliko ti določena smer pomeni.

Ta smer je bila že sama po sebi lepa in je imela posebno karizmo, ker še ni imela ponovitve in je tako predstavljala prav poseben izziv. Vsi plezalci na svetu jo poznajo in zdelo se mi je, da se splača ustrajati. In ko si v glavi že eno leto prej pripraviš na to, da boš šel en mesec tja, da splezaš to... druge stvari sploh ne štejejo več. Sam si v svojem svetu in 39 poskusov ni tako veliko kot se morda sliši.

Kje na smeri so bile tiste glavne prepreke?

Tri točke so me najbolj ovirale: Dve v smeri in tretje je bilo vreme.

Nekajkrat se mi je zgodilo, da je bila smer mokra in nisem mogel niti poskusiti ali so bili valovi previsoki, nekajkrat pa se je zgodilo, da je smer izgledala suha, a je bila mokra in sem zato tudi padel.

Sama smer pa ima v sredini en poseben dinamičen gib, ki je vsem predhodnikom predstavljal največji izziv. Razmik med oprimkoma je namreč mogoče celo več kot dva metra. Meni je uspelo že nekje na polovici preživelega časa na Majorki gib izvesti in ga zadržati.

Velik problem pa so mi predstavljali tudi zadnji gibi. V osnovi sem plezalec krajših smeri, bolderjev in proti koncu sem naredil že veliko gibov. Tam je na vrsto prišla igra vzdržljivosti, ampak se je ravno še izšlo, da sem en dan preden je začelo deževati še lahko iztisnil zadnje moči in za tista dva zadnja giba, ki sta mi zaradi pomanjkanja vzdržljivosti delala preglavice.

Občutki na vrhu?

TNepopisni! Ko veš, da si mesec dni vložil vse v nekaj in veš, da je to uspelo šele enemu plezalcu pred teboj... ah ta lep občutek je prišel kar lepo za mano in se me še kar dolgo držal. In še zdaj, ko vidim posnetek se ta občutek vedno vrne.

Projekti za naprej, mi lahko kaj izdaš?

Seveda. Enaga od podvigov načrtujeva na Kitajskem s prijateljem iz Venezuele, in sicer 300-metrsko smer, ves čas previs. Pa še kakšen izlet v Španijo in se tam podati v kakšno težjo smer. Bomo videli kaj prinesejo ideje.

Verjamem, da ni veliko prostega časa, a vseeno: kaj počneš v prostem času?

Zelo dolgo sem govoril, da je moje življenje plezanje in za hobi plezam. Še vedno seveda med počitkom grem kakšno lažjo smer splezati. Sem pa pred dvema letoma sem odkril nov hobi, da lahko rečem, da ni več samo plezanje, in sicer enduro motor. Tako se grem velikokrat v gozd malo znoreti z motorjem.

Videli te bomo kot govorca na letošnjem FGF. Zakaj si za naslov predavanja izbral ravno Zgodbo dveh svetov?

Predavanje sem poimenoval Zgodba dveh svetov (story of two worlds), ker je to ime najtežjega bolderja, ki sem ga kdaj plezal. Ima pa tudi drug pomen, to je nekako moja bitka, ki še vedno traja saj ne morem reči kaj mi je bolje: tekmovati na umetnih stenah ali plezati težke smeri v naravi.