Peca (Kordeževa glava), 2125 m

Peca, najvzhodnejši slovenski dvatisočak, je za Slovence legendarna gora, saj je v votlini pod goro pred stoletji zaspal kralj Matjaž, bodoči rešitelj našega naroda. Le kdaj, vraga, mu bo brada končno dovolj zrasla, smo se spraševali, in osebno preverili stanje. Še prej pa smo osvojili vrh Pece, ki se uradno imenuje Kordeževa glava. Ail Kordeschkopf, kot ji rečejo Avstrijci. Na vrhu je namreč državna meja.

Na Peco vodita nezahtevna in zahtevnejša pot. Ker v stabilnih snežnih razmerah ni večjih nevarnosti, je za pohodnike zanimiva tudi pozimi, a takrat seveda izberemo lahko pot. Zaradi snega smo izbrali krajšo pot iz slikovite doline Tople. Z avtomobilom se vzpnemo na višino dobrih tisoč metrov, do vhoda v opuščeni rudnik Topla, kjer so od sredine 19. stoletja do leta 1991 izkopavali cink in svinec. Eden od rovov je segal do višine 2060 metrov nad morjem, torej samo slabih šestdeset metrov pod vrhom Pece!



Pot je dobro označena, a v zimskih razmerah se moramo na nekaterih mestih vseeno zanašati na občutek. Na Kordeževo glavo smo se vzpeli čez Malo Peco, neizrazit in s smrečjem porasel vrh, spuščali pa smo se mimo Doma na Peci in zavili naokoli do votline kralja Matjaža.

Od vhoda v rudnik Topla se napotimo čez parkirišče in zavijemo ostro levo na slabo makadamsko pot, ali pa takoj nad rudniškim vhodom prečkamo jaso in po krajši poti pridemo na isto cesto. V naslednjem križišču zavijemo desno in nadaljujemo do pašnika. Pri koritu za vodo prečkamo travnik in ko pridemo v gozd, se začnemo strmo vzpenjati in sledimo poti oziroma markacijam do razpotja, kjer gre pot naravnost do Doma na Peci. Ta pot je nekoliko daljša, mi pa izberemo krajšo, a se moramo zato vzpeti še za dodatnih šestdeset metrov, čez vrh Male Pece (1731 m). Z vrha je dober razgled na naš cilj.



Spustimo se na precej veliko ravnico in malo naprej je razpotje: levo vodi plezalna pot, mi pa se držimo desno. Pot med ruševjem je razmeroma strma, višje pa se svet položi in na vrh pridemo z vzhodne smeri. Ves zadnji del poti nas spremlja krasen razgled na Koroško z Uršljo goro (1699 m). Vrh je prostran, zaradi vetra pa smo se hitro pobrali nazaj.

Vrnemo se do razpotja pod Malo Peco in zdaj zavijemo levo. Med drevjem že po nekaj minutah pridemo do Doma na Peci, ki je pozimi večinoma zaprt, zimska soba pa ni urejena. Nadaljujemo naravnost, a že kmalu na razpotju zavijemo desno proti votlini kralja Matjaža. Smerokazov je več kot dovolj. V votlini je Matjažev kip, obdan s sedmimi helebardami sedi za mizo in čaka, da se mu brada devetkrat ovije okoli mize. Nikar ne pozabite lučke, saj spi v temi!



Od votline se vrnemo nekaj korakov nazaj po poti in se na prvem razpotju držimo levo. Kmalu smo že na znanem terenu: pot vodi naravnost na Malo Peco, mi pa zavijemo levo in se na izhodišče vrnemo po isti poti, kot smo se vzpenjali.