Planjava (2392 m) iz Kamniške Bistrice

Vzhodno od Kamniškega sedla se dviga najvišja, pa tudi ena najmogočnejših gora v vzhodnih Kamniško Savinjskih Alpah. Na njen vzhodni vrh (2392 m) je speljana označena pešpot, zahodni (2394 m) pa je praktično neobiskan. Severna 1000 metrov visoka skalna stena se spušča v zatrep Logarske doline, proti jugu pa se pobočja nekoliko bolj položno spuščajo v Repov kot, kjer lahko pridemo na vrh po neoznačeni zahtevni poti pod Zeleniškimi Špicami in čez Srebrno sedlo (2115 m).

Večina se na Planjavo vzpne čez Kamniško sedlo, bodisi iz gorenjske smeri iz Kamniške Bistrice bodisi iz štajerske iz Logarske doline, kjer se pot začne pri Koči pod slapom Rinka, z vzhoda pa pod Škarjami (2179 m) vodi pot čez Korošico. Ubrali smo klasično turo z izhodiščem pri Domu v Kamniški Bistrici. Pot si nekoliko skrajšajo tisti, ki se odpeljejo do Jermance, mi pa smo pristaši planinarjenja iz doline.

Na mejo med Gorenjsko in Štajersko
Po asfaltirani cesti se z velikega makadamskega parkirišča usmerimo mimo Doma v Kamniški Bistrici ter kapelice (na desni) in kmalu pridemo na makadam. Po petih minutah nas smerokaz usmeri desno na pešpot, ki se precej strmo vzpne skozi gozd in vodi pod zanimivo previsno pečino do spodnje postaje tovorne žičnice za Kamniško sedlo. Tam pridemo na gozdno cesto, ki ji levo sledimo le nekaj korakov, potem pa nas markacije usmerijo ostro desno. Precej strmo se vzpnemo do kolovoza, s katerega že po desetih metrih zavijemo levo in naprej skozi gozd. V nadaljevanju se ob pobočju zlagoma vzpenjamo nad potokom Sedelščkom, ko pot zavije levo, pa se v ključih spet strmeje vzpnemo do opuščene planine, kjer stoji preprosta koča – Pri pastirjih (1418 m). Tam zapustimo gozd in se po kratki ravnini med nekaj balvani napotimo čez travnik. V nadaljevanju se pot spet strmo vzpne do Kamniške koče na Kamniškem sedlu.

1500 metrov nad Logarsko dolino
Pri koči se napotimo desno v smeri Planjave, Korošice in Ojstrice. Po poti, ki vodi tik pod robom sedla, pridemo do razpoke, skozi katero se lepo vidi proti Logarski dolini, in že smo pod strmimi stenami Planjave. Potem ko prečimo melišče, postane pot zahtevna, saj vodi po ozki polički tik pod steno, zato si nataknimo čelado. Pot je zavarovana z jeklenico, na skalnih skokih pa tudi s klini. Ob steni pridemo na južna pobočja od koder je pot ob strmem travnatem pobočju nad Repovim kotom spet manj zahtevna. Čez čas pridemo na razpotje (desno Korošica čez Srebrno sedlo). Naprej nas čaka še en prehod z nekaj varovali vse do vršnega pobočja, kjer je spet razpotje: desno vodi pot naravnost na Korošico, naravnost proti Lučki Babi, Škarjam in na Ojstrico, levo pa je do Planjave samo še slabih deset minut hoje.

Letos smo se na Planjavo sicer odpravili dvakrat, a v obeh poskusih nas je pričakala zavita v meglo. Sicer pa je razgled izvrsten. Na zahod se lepo vidi osrednje Grintovce z Brano, Tursko goro, Skuto in Grintovcem, proti severu pa Logarsko dolino s slapom Rinko in proti vzhodu v ozadju Olševo, bolj pri roki pa sta Ojstrica in južneje Konj, še naprej proti jugu pa Velika planina.

S Kamniškega sedla po melišču?
Vrnemo se lahko po isti poti ali pa na Kamniškem sedlu poiščemo vstop na melišče – paziti moramo le, da se držimo desno oziroma proti zahodu, skozi ožji meliščnat prehod med rušjem, po katerem pridemo na pešpot malo nad pastirji.