Skoraj ne mine dan, da se ne bi kdo odpravil na večmesečno pustolovščino po bolj ali manj ustaljenih poteh, pri čemer nemalokrat postavlja takšne ali drugačne rekorde, vse skupaj pa zapakira kot dobrodelni projekt ali kot način za opozarjanje na to in ono, na primer na segrevanje ozračja, ogroženost tjulnjev ali pomanjkanje vode v podsaharski Afriki.
Sliši se cinično, a takšne pustolovščine so pogosto tudi v resnici predvsem način samopromocije ali poskus izpolnjevanja življenjskih sanj. Tistih sanj, ki jih sanjajo tudi običajni ljudje, a se ne morejo odmakniti od običajnega življenja, ki je nujno zlo ne samo za preživetje posameznika in družbe, ampak za sanjsko življenje pustolovcev samih. Potovanja jim namreč omogoča ta ista družba.
Cinizem seveda ni povsem na mestu, saj ni res, da pustolovcev ne potrebujemo. Oni so tisti, ki premikajo meje.