Prežeta s soljo

Popisi uvidov in meditativni vidiki tovrstnih podvigov so zanimivo branje, tovrstne literature pa zadnja leta, celo desetletja tudi na naših knjižnih policah ne manjka. Kaj pa, če je hoja edina stvar, ki ti še preostane, ko si soočen z brezdomstvom in skorajšnjo izgubo najdražjega ti človeka? Presenetljivi prvenec angleške pisateljice Raynor Winn, ki je pravkar izšel pri založbi Aktivni mediji, vas bo pretresel, navdušil in vam postavil nekaj temeljnih življenjskih vprašanj.

Realnost je lahko bolj kruta od fikcije, to boste spoznali sami, ko se lotite branja pohodniške uspešnice. Zasnova knjige je naravnost grozljiva: Raynor in njen mož Moth, par v srednjih letih, ki dve desetletji marljivo ustvarja in kmetuje na lastnem posestvu v Walesu, na sodišču praktično čez noč ostane brez vsega; brez zemlje, brez denarja, brez doma. Zatem sledi še en udarec: Mothu diagnosticirajo smrtno, degenerativno bolezen možganov, ki mu bo v najkasneje v dveh letih spodrezala sposobnost gibanja, mu vzela umske sposobnosti in ga na koncu dobesedno zadušila. Iskreno in neposredno pisanje; v bistvu svojega življenja smo zgolj krhki, prestrašeni in osamljeni.

V tem položaju se zdi odločitev za hojo po Jugozahodni obalni poti nerazumljiva, celo nesmiselna. A kaj, ko so vse druge možnosti precej bolj klavrne in bedne. Naj brez premoženja zgolj sprejmeta usodo in in brez boja čakata skorajšnjo smrt ali naredita vsaj nekaj v kratkem, dragocenem času, ki jima še ostaja? Zato gresta. Izbereta najdaljšo angleško pohodno pot, celih 1014 kilometrov ob jugozahodni obali, od Somerseta do Cornwalla, mimo Dorseta in čez Devon. Za štiri Mount Evereste višinskih metrov!

»Si čisto zmešana?« ji realnost želi predočiti že odrasla hči Rowan in Raynor tudi sama prizna, da sta najbrž oba z vedno bolj bolnim možem popolnoma nora, če si domišljata, da lahko prehodita to pot. Brez denarja, brez prave opreme, brez kakršnekoli priprave na dolgotrajno pešačenje. A ko se svet okoli njiju sesuva, je ta pot še edino upanje za beg iz skrajnega obupa, edina, najsibo še tako nejasna in nedoločna prihodnost. Zato v nerodna in dotrajana nahrbtnika naložita vse, kar lahko, spakirata šotor, ki bo odslej njuna edina streha nad glavo, in se odpravita na popotovanje. Z zgolj 48 funti na teden, kolikor jima pripada socialne pomoči, in popotniškim vodnikom sta na začetku v Mineheadu kmalu soočena s kruto realnostjo.

Nakup v spletni trgovini >>> PREŽATA S SOLJO

Uvodni, veristični in nepopustljivi del knjige bralca kar nekajkrat vznemiri in šokira. A ko steče hoja glavnima junakoma, stečeta tudi pripovedni zagon in tok knjige. Bralca odnese tok izjemno dodelane, naturalistične proze. Slog je izjemen, bralca posrka vase in mu med listanjem strani komajda pusti dihati. Popisovanje narave in okolice, ki je v premnogih knjigah velikokrat monotono, celo pusto in dolgočasno, pri Raynor Winn oživi in vsakemu kraju določi kako tipično in domiselno lastnost. Zelo živo, celo preveč avtentično na trenutke, je njeno opisovanje fizičnih tegob, ki jih oba preživljata na poti. Zažgana koža, boleči sklepi, do kosti premočena oblačila in mišice, ki odpovedujejo pokornost – težko boste še kje našli tako iskren in odkrit opis vsakodnevnih težav, brez olepšav in nepotrebnega idealiziranja.

Divje bivakiranje, lakota, Mothovo vedno slabše zdravje in spogledovanje z globokimi klifi, na robu katerih taboriš, a to ugotoviš šele po prespani noči, slana voda vsepovsod in ljudje – vse to dela njune dneve nabite z akcijo, dogodivščinami in izzivi. Vedno znova ju presenetijo predsodki; ker sta brezdomca, je njuno popotovanje v očeh drugih zgolj potepuštvo. Ljudje imajo svoje predstave o vzrokih brezdomstva in reakcije ljudi so večkrat izredno žaljive. Zato postaneta diskretna in o svoji burni preteklosti ne razlagata; takoj postaneta romantična popotnika, ki jima vsi zavidajo, da imata čas in možnost, da se osebno udejstvujeta. Avtorica ni v zadregi in raje kot ljudem ob poti bralcu razloži realnost angleškega brezdomstva, s težavami in omejenimi možnostmi, ki jih soočeni v teh zgodbah imajo.

Vzponi in padci spremljajo njuno pot, ki se razvleče na dve poletji, vmes pa po zaslugi dobrih prijateljev prevedrita zimo na kmetiji z ovcami, živeč v vrtni lopi. Hoja je njun elementarni izraz, kar ugotovita že davno prej. Ko Mothu zmanjka zdravil in je ob odtegnitvenem sindromu stanje že skoraj brezupno, se zgodi čudež. Ne samo akterja, tudi bralec, ki skupaj z njima doživlja ves pogum in napore, joče ob nenadnem izboljšanju Mothovega zdravstvenega stanja. Kot da bi fizični napor odgnal bolezen in smrt. Po dolgi zimi zato komaj čakata poletja, morja, solne poti. Klic poti je sedaj tisti, ki diktira njuna dejanja, ne več brezdomstvo in obup. Prihodnost je še vedno nejasna, smrt še vedno preži, a prebirajoč vrstico za vrstico tudi bralec postaja optimističen in prešeren.

Nakup v spletni trgovini >>> PREŽETA S SOLJO

»Preveč izbire – kaj odvreči, kaj dati v žep, kaj domov odvleči,« je v pesmi zapisal Simon Armitage, s katerim na delu poti vedno znova zamenjujejo Motha, kar privede do serije zabavnih situacij. Z dilemo iz pesmi naša popotnika nimata težav; če na račun dobrih (in včasih zavedenih) ljudi dobita kako noč v topli postelji ali brezplačno pivo, pač ne rečeta ne. Tudi sicer je knjiga prežeta s humorjem vseh odtenkov, od zabavno hudomušnega do črnega, celo trpkega. Avtorica se šali na njun račun in humor dozira ravno tam, kjer je potrebno. Knjiga Raynor Winn, avtorica sicer nima formalne književne izobrazbe, je literarno presenečenje leta. Ideja za knjigo se je rodila podobno kot ideja za pot: po nekaj esejih o brezdomstvu so njen pisateljski potencial prepoznali pri več založbah in pogodba za daljši tekst je bila na mizi. Knjiga je bila takoj po izidu nominirana za več prestižnih knjižnih nagrad tako doma kot v tujini.

Prežeta s soljo naša junaka v dobrem in slabem zaključujeta svojo pot in prav epilog vas bo dodobra presenetil. Ljubitelji pohodniške literature boste priznali, da se je splačalo čakati do konca leta. Transformativno čtivo, ob katerem boste čustvovali tako intenzivno kot pohodnika. Ne boste si mogli pomagati, da vas ne bi malo najedala tudi slaba vest – ob vseh prostodušnih odločitvah našega dnevnega življenja je samoumevnost največji greh, ki mu podlegamo. Knjiga, ki jo boste odlagali in nezadržno spet jemali v roke, znova in znova. Ker si boste želeli, nezadržno želeli, da tudi vas »narava, kot od vetra skrotovičena drevesa ob poti, preoblikuje v novo obliko, ki prenese vsa neurja iz svetlega, novega morja.«