Mogočna podoba tretje najvišje gore v Kamniško Savinjskih Alpah obeta izjemen razgled, še posebej, če dostopamo s severne oziroma zahodne smeri, pod Grintovcem in čez Dolgi hrbet. Ne samo vsi pomembnejši vrhovi Kamniško Savinjskih Alp, lepo se vidi tudi Karavanke, še posebej greben Košute. Da smo teh razgledov deležni, pa se moramo precej potruditi, ne glede na smer izhodišča. V vsakem primeru nas čaka dolga in zelo zahtevna tura. Še najmanj težav je čez Kokrsko sedlo in mimo Bivaka pod Grintovcem (2102 m). Poti iz Kamniške Bistrice po neoznačeni poti čez Gamsov skret ali iz Logarske doline skozi Turski žleb pa zahtevajo gorniške izkušnje z zavarovanimi potmi in izpostavljenimi prehodi. Enako velja tudi za pristop s severa po Frischaufovi poti (po raziskovalcu Kamniških in Savinjskih Alp, Johannesu Frischaufu). Po tej poti, ki naprej od Skute vodi proti Okrešlju, mimogrede osvojimo še dva atraktivna dvatisočaka: Dolgi hrbet (2473 m) in Štruco (2457 m).
Grebenska pot
Z Jezerskega vodijo na Grintovce poti iz treh dolin: iz Suhega Dola pridemo na Kokrsko sedlo, od koder lahko nadaljujemo tudi na Skuto, a je ta pot precej dolga, Makekova Kočna in Ravenska Kočna pa sta sosednji ledeniški dolini, iz katerih se proti Skuti vzpnemo mimo priljubljene Češke koče na Spodnjih ravneh. Ravenska Kočna, je zanimiva tudi kot sprehajalna točka: po dolini namreč vodi 8 kilometrov dolga sprehajalna tematska pot. Od tu se lahko zaženemo ne samo na Skuto, ampak tudi na Kočni in na Grintovec.
Najatraktivnejši del poti se začne na Mlinarskem sedlu (2334 m), ki deli Grintovec na zahodu in greben Dolgega hrbta na vzhodu. Že do Mlinarskega sedla se vzpenjamo skoraj navpično, tudi s pomočjo varoval, v nadaljevanju, ko se odpre svet na južno stran, pa se planinska veselica šele začne. Tiste vrste veselica, seveda, ki zahteva zvrhano mero izkušenj in obilico zbranosti.
Mimo Češke koče na Mlinarsko sedlo
Pot se začne na velikem parkirišču, od koder vožnja naprej ni dovoljena. Tako se proti spodnji postaji tovorne žičnice za Češko kočo in Kranjsko kočo prvih petsto metrov ogrejemo po makadamski cesti. Še pred postajo pa nas markacije usmerijo desno na pešpot, ki je prvih nekaj minut še razmeroma položna, potem pa se strmo vzpne mimo »Andrejeve klopce«. Z desne se čez čas priključi pot z Jezerskega oziroma iz Makekove Kočne, vzpon pa nadaljujemo čez »Hudičeve kvance«. Strmejši odseki so opremljeni tudi z lestvami in jeklenicami – pot je pač prilagojena trumam izletnikov, ki se dopoldne odpravijo na Češko kočo. Strmina ne popušča do »Mrzve doline«in po nekaj minutah smo že pri Češki koči na Spodnjih ravneh.
Pri koči (kjer lahko natočimo vodo!) se usmerimo desno in po položnem svetu nadaljujemo mimo pristajališča za helikopter. Le malo naprej je razpotje, kjer nas oznake za Grintovec in Kočno usmerijo levo (naravnost Vratca). Že po nekaj minutah pridemo na novo označeno razpotje, kjer se spet držimo levo (desno Kočna) in po melišču nadaljujemo do naslednjega smerokaza. Spet gremo levo po Frischaufovi poti (desno Kremžarjeva pot na Kočno). Že kmalu pridemo do stene, kjer si nadenemo čelado in samovarovalni komplet.
Izvrstno označena pot na začetku ni pretirano strma, kasneje pa je na bolj izpostavljenih mestih v pomoč čedalje več varoval. Najbolj izpostavljen posladek pride na vrsto tik pod Mlinarskim sedlom – tam smo že daleč na dva tisoč metri – 2334 m.
Čez Dolgi hrbet in Štruco
Šele ko pogledamo čez rob, nas zaslepi nizko jutranje sonce, ki segreva skoraj lunarno pokrajino Velikih podov. Na desni se pneta Grintovec in za njim Kočna, naravnost je mogočen Kalški greben. Mi pa se usmerimo levo proti Dolgemu hrbtu po poti, ki vodi tik, kasneje pa po vrhu grebena, kjer se spopademo z novimi varovali na zelo izpostavljenih žlebovih in prehodih. Razgled jemlje sapo na vse strani, skozi enega od žlebov pa se lahko ozremo tudi na Češko kočo.
Ko pridemo čez Dolgi hrbet, nas čaka nekaj deset metrov spuščanja po ozkem grebenu, ki bi ga lahko na nekaterih mestih tudi zajahali. Varoval na teh mestih ni, zato je obvezen siguren korak! V nadaljevanju je zanimiv še previsen prehod po žlebu, od koder vendarle pridemo na prostornejši in položnejši teren pod Štruco, ki je dobila ime zaradi zanimive ovalne podobe. Na vrh ni označene poti, a brezpotje je povsem nezahtevno. Enako velja za zaključni vzpon na Skuto, kamor pridemo po dobro nadelani poti pod njenim zahodnim grebenom. Od Štruce nas do vrha loči le še petnajst, dvajset minut.
Razgled? Rinke na severovzhodu, na vzhod pa po vrsti Turska gora, Brana, Planjava in Ojstrica. Na jugu se lepo vidi Kalški greben s Kalško goro. Na vzhod pa celotna prehojena pot s Štruco in Dolgim hrbtom ter Grintovcem in Kočno v ozadju, nekoliko bolj severno pa so Dobrča, Karavanke s Košuto ter Stolom in seveda – Julijci s Triglavom.
nazaj na vrh
