Turistična pravljica - revija NaProstem 01-2016

Advertisement

Turistična pravljica - revija NaProstem 01-2016
10.05.2016 AVTOR: BOSTJAN SVETE
To pomlad sem se pridružil štirinajstdnevnemu organiziranemu turistično-kolesarskemu izletu po Maroku, ki je vključeval tudi neobvezne, a med bolj avanturistično razpoloženimi udeleženci zelo priljubljene obiske zakotnih beznic.

V Merzougi, še pred dvema desetletjema povsem neznani vasici na obrobju Sahare, danes pa nekoliko zanikrnem, a turistično dobro razvitem kraju, smo si mimogrede ogledali še hostel, ki je bil s svojo improvizirano neurejenostjo popolno nasprotje pravljičnim hotelom z bazeni in sobami, ki poskušajo biti podobne zgodbam iz Tisoč in ene noči.

Hasan, ne več kot trideset let star vodja hostla, je tik pred našim obiskom izdolbel v steno pod kotom 45 stopinj utor za električni kabel, ki naj bi, če ne bi bil prekratek, omogočil razsvetljavo skromnega dnevnega prostora. Ta opravek je predstavil kot dosežek dneva, potem pa razkazal skromne izbe, skupno kuhinjo in druženju namenjeno dvorišče, ki je bilo tako nastlano z vseh vrst svinjarijo, da bi pospravljanje vzelo dvema človekoma vsaj pol ure časa.

Hostel, nam je povedal, ni namenjen turistom, temveč popotnikom.

Mi smo spali v hotelu z bazenom in sobami, ki so poskušale biti podobne zgodbam iz Tisoč in ene noči.

Temu zanikrnemu hostlu je na Tripadviserju med 21 ocenjevalci 18 gostov podelilo odlično oceno in trije prav dobro, kar je zadostovalo za povprečno oceno 4,86. Naš pravljični hotel je sicer ocenilo skoraj štirikrat toliko gostov, a sem izračunal precej slabšo povprečno oceno 3,76.

Hasanova distinkcija obiskovalcev Maroka na turiste in popotnike se mi zdi kar simpatična. Izbira načina potovanja in prenočevanja je seveda odvisna od tega, ali iščemo pristno doživetje in smo za to pripravljeni spirati stranišče na štrbunk s priloženim vedrom vode, ki je v pomoč tudi pri spiranju zadnjice, ali pa bi raje doživeli pravljični dopust, ki z realnostjo seveda nima nobene zveze, in se v hotelu pritožujemo zaradi nekoliko pretrdega straniščnega papirja.

S tega vidika se zdi, da so skromni popotniki precej bolj simpatični gostje, toda težava je v tem, da prinesejo bore malo denarja. Zato tiste turistične destinacije, ki ne prikažejo pravljice, ne morejo prinašati velikega denarja. Turizma so se mestne oblasti na primer dobro lotile v Ljubljani, ki je za turiste videti kot iz škatlice, od tistih, ki ostanemo več kot dva ali tri dni in se vsako jutro vozimo z mestnimi avtobusi ali po novozgrajenih kolesarskih stezah, po katerih sploh ni mogoče kolesariti, pa seveda nihče ne more pričakovati, da bomo v nedogled ponavljali floskulo o najlepšem mestu na svetu.

Kričeče fasade na podeželju, oglasni panoji ob panoramskih cestah, pisani ekološki otoki sredi vasi in reklamni senčniki pred gostinskimi lokali so morda za popotnika široko odprtih oči in duha simpatična avtohtona značilnost, a nič več kot to. Na pivo bodo šli tja, kjer je najceneje.

Med pohodom po poti Alpe Adria so me Goriška brda spet navdušila s celovito urejenostjo in le redkimi zgoraj omenjenimi značilnostmi slovenske turistične krajine. Brda so tako videti … no, kot iz pravljice. Bistveno pa je poudariti, da pravljice niso ustvarili umetno, temveč jo celotna skupnost piše z občutkom, tako da tej pravljici dejansko verjamemo. V naših krajih je še veliko takšnih kotičkov, kamor se bomo radi podali na prosto.

Kazalo

Aniol Serrasolses na belih islandskih vodah

Spanje na prostem

Intervju:  Aljaž in Urban Valič: Sreča? Dovolj sta čas in dobro vreme.

Intervju:  Tomaž Humar: Nočem biti približek. Hočem biti meja.

Laponska

Goriška brda: Opojni objem med Alpami in Jadranom

Goriška brda: Med trtami na repu Slovenije

Stražar nad Preddvorom

Značke: Literatura
Ključne besede:
Komentarji
Ta novica še nima komentarjev
*Za komentiranje morate biti prijavljeni.
Opozorilo: Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ

Advertisement