Turska gora (2251 m) iz Kamniške Bistrice

Turska gora je precej odročen vršac, na katerega se lahko vzpnemo iz Logarske doline čez Okrešelj ali iz doline Kamniške Bistrice čez Kamniško sedlo in pod Brano. V obeh primerih je pot zelo zahtevna, lažji pa je dostop z zahoda, iz smeri Skute. Čez Tursko goro se podajajo predvsem planinci na večdnevnih turah prečenja Kamniško Savinjskih Alp. Mi pa smo se na vrh vzpeli iz kamniške smeri. Že do Kamniškega sedla premagamo skoraj 1300 metrov vzpona, potem pa se okoli ostenja Brane celo spustimo v škrbino Kotliči, od koder nas čaka še tristo metrov zahtevnega vzpenjanja.

Oster vzpon čez Pastirce
Po asfaltirani cesti se z velikega makadamskega parkirišča usmerimo mimo Doma v Kamniški Bistrici ter kapelice (na desni) in kmalu pridemo na makadam. Po petih minutah hoje nas smerokaz usmeri desno na pešpot, ki se precej strmo vzpne skozi gozd in vodi pod zanimivo previsno pečino do spodnje postaje tovorne žičnice za Kamniško sedlo. Tam pridemo na gozdno cesto, ki ji levo sledimo le nekaj korakov, potem pa nas markacije usmerijo ostro desno. Precej strmo se vzpnemo do kolovoza, s katerega že po desetih metrih zavijemo levo in naprej skozi gozd. V nadaljevanju se ob pobočju zlagoma vzpenjamo nad potokom Sedelščkom, ko pot zavije levo, pa se v ključih spet strmeje vzpnemo do opuščene planine, kjer stoji preprosta koča – Pri pastirjih (1418 m). Tam zapustimo gozd in se po kratki ravnini med nekaj balvani napotimo čez travnik, potem pa se pot spet strmo vzpne do Kamniške koče na Kamniškem sedlu.

Ostra pot čez Kotliče
Pri Kamniški koči nas smerokazi usmerijo levo po poti nekaj deset metrov pod robom sedla. Po krajšem, zložnem vzponu pridemo na razpotje, kjer se držimo levo (desno Frischaufov dom na Okrešlju). Rahlo se spustimo do obsežnega melišča, ki ga prečkamo ob pobočju. Takoj za meliščem je novo razpotje, kjer se držimo desno (levo Brana). Čez čas prečkamo nekaj deset metrov širok pas travnika, odtlej pa smo v skalah in je pametno natakniti čelado, po potrebi pa tudi plezalni pas in samovarovalni komplet.

Pot se precej strmo spusti pod severno steno Brane in ob pomoči varoval pridemo do škrbine Kotliči, kjer pot zavije ostro desno in se spet strmo vzpne ob klinih in jeklenicah. Najstrmejši del nas čaka še precej višje, kjer splezamo skozi naravno okno, ki ga imenujejo Sod brez dna. Od tam se še malo spustimo v levo, potem pa pot okoli skal zavije desno in pridemo na vršno pobočje Turske gore, po katerem pridemo do vrha v desetih minutah.

Razgled ne razočara: od zahoda proti vzhodu se lepo vidi Kalški greben in Kalško goro, Grintovec, Skuto, Rinke in na severu Mrzlo goro, vzhodneje pa celo Logarsko dolino.

Hitra pot s Kamniškega sedla?
Z vrha se vrnemo po isti poti, s Kamniškega sedla pa se lahko del poti spustimo po melišču. Od Kamniške koče nadaljujemo nekaj sto metrov v smeri proti Planjavi do vstopa na melišče. Paziti moramo le, da se držimo desno oziroma proti zahodu, skozi ožji meliščnat prehod med rušjem, po katerem pridemo na pešpot malo nad pastirji.