Največja slovenska planina je danes zavarovana kot krajinski park. Njena posebnost so edinstveni pastirski stanovi okroglega tlorisa s strehami iz smrekovih skodel. Marsikdo ne ve, da pastirske koče niso stare več kot petdeset, šestdeset let, saj so jih med drugo svetovno vojno Nemci požgali. Lastniki koč v pastirskem naselju so še danes okoliški kmetje, a nekatere od njih oddajajo v najem turistom. Kočo pa seveda lahko najamemo tudi v turističnem naselju v bližini Zelenega roba. Poleti se na planini pase okoli 300 krav, življenje planšarjev pa danes spoznamo v Preskarjevem muzeju, ki je odprt v času pašne sezone.
Ena najkrajših poti se začne pri planini Kisovec
Na Veliko planino vodijo poti iz vseh smeri. Najdaljša, po kateri so že v davnih časih gnali živino, se začne v Stahovici, skoraj enako razdaljo pa prehodimo tudi, če začnemo pri spodnji postaji žičnice v Kamniški Bistrici: pot vodi mimo manj znanih, a še danes živih planin Dol in Konjščica. Za lahkoten poldnevni izlet pa priporočamo vzpon iz smeri Kranjskega Raka, od koder smo se tokrat z avtom vzpeli še nekaj kilometrov proti planini Kisovec, in začeli pri Jelševem konfinu. Pot vodi čez Gojško in Malo planino, na Veliki planini pa smo naredili krog čez Gradišče (1666 m), najvišji vrh te velike planote.
Lačni in žejni ne bomo
Parkiramo pri tabli »Jelšev konfin «, kjer nas smerokazi usmerijo na ozko pešpot, ki se strmo vzpne skozi gozd. Ko čez pet, deset minut prečkamo slabo gozdno cesto, pa vzpon nekoliko popusti vse do Gojške planine, kamor pridemo že po desetih, dvajsetih minutah. Pri kalu za živino zavijemo levo (cesta gre naravnost) kot je označeno na smerokazih in se vzpnemo čez pašnik proti Mali planini. Čez čas pridemo na širšo makadamsko cesto, a jo kmalu zapustimo proti levi in se strmo vzpnemo do Jarškega doma na Mali planini. Obidemo ga po levi strani in nadaljujemo po kolovozu, ki pripelje do Domžalskega doma na Mali planini.
Nadaljujemo mimo velikega doma in se čez pašnik nekoliko spustimo do kolovoza, ki mu sledimo proti desni do pastirskega naselja na Veliki planini. Tam si lahko pot skrajšamo in s poti zavijemo med stanove, med katerimi je tudi Preskarjeve bajte, edina ki so jo po požigu naselja med drugo svetovno vojno obnovili na star način, in je danes urejena kot muzej.
Med kočami se nekoliko vzpnemo in spet pridemo na kolovoz, ki nas mimo jame Veternice, kjer so pastirji še pozno v poletje zajemali sneg, v desetih ali petnajstih minutah pripelje na Zeleni rob – še tretja možnost za okrepčilo!
Na vrh Velike planine
Od Gostišča Zeleni rob nadaljujemo po razdrapanem kolovozu levo (pod sedežnico), ki vodi do zgornje postaje. Tam se označena pot zoži in že čez minuto ali dve smo na Gradišču, najvišji točki Velike planine.
Od vrha se vrnemo nekaj metrov nazaj do platoja, kjer zavijemo levo in se južno od Gradišča počasi spustimo proti pastirskemu naselju – do tja je slabih deset minut hoje. V megli je orientacija težavna, označbe so večinoma narisane na kamnih na tleh.