[VIDEO] Neverjeten podvig slovenskih plezalcev Janje Garnbret in Domna Škofica

Janja Garnbret je pred leti izjavila, da bi rada splezala na vrh Kristalne palače, Domen Škofic pa si je, potem ko je leta 2014 preplezal impozantni Solkanski most, zaželel nekaj še bolj neverjetnega.

Celoten njun podvig si lahko ogledate v dokumentarnem filmu>>>

Plezanje na trboveljski dimnik je sicer že nekaj časa tudi na spisku avanturistov, ki se nanj povzpnejo po dolgi navpični lestvi, ves čas zavarovani z ograjo, a prava športnoplezalna smer je nekaj povsem drugega. Še posebej, ko gre za trinajst raztežajev dolgo mojstrovino priznanih postavljalcev smeri na mednarodnih tekmah najvišjega ranga, Katje Vidmar in Simona Margona. “Rekla sta naj bo smer težka in sva s Katjo naredila težko,” pove Simon.

Običajno so umetne smeri dolge od nekaj gibov (balvanske linije) do enega raztežaja- 30, redko 40 metrov v višino. Najdaljša umetna smer v zgodovini, ki sta jo na trboveljski dimnik "zakoličila" Simon in Katja, je bila sestavljena iz kar 13 (20 do 35 metrskih) raztežajev. Takšnim smerem rečemo večraztežajne, zahtevajo pa nekaj dodatnega plezalskega znanja.

Dejstva o smeri:

Ime smeri: Neverending story (Neskončna zgodba)

Ocena smeri: 8b+ po francoski lestvici

Višina smeri: 360 metrov
Raztežajv: 13

Avtorja smeri: Simon Margon in Katja Vidmar

Najnižja ocena v smeri je bila 7b, kar šest od trinajstih raztežajev pa je bilo osme stopnje po francoski lestvici. Najtežji je bil deseti po vrsti, z imenom Black turtles, začel pa se je 257 metrov nad tlemi in nosil oceno 8b+. Janja in Domen sta se smeri s pomenljivim imenom Neverending story (Neskončna zgodba) lotila na pogled, kar pomeni, da natančnega poteka plezanja, zahtevnih gibov in razporeditve oprimkov pred vstopom v smer nista poznala. Vse sta odkrivala sproti, s tal pa sta pred vzponom lahko bolje videla le prvi raztežaj. Izziv sta sprejela odločno, kot se za vrhunska športnika spodobi, čeprav Janja še nikoli ni plezala večraztežajne smeri, Domen pa je do takrat preplezal le eno.

Pod betonskega orjaka, ki ga pokonci drži 11.866 kubičnih metrov betona in preko 1.000 ton armature, sta Janja in Domen tako 9. oktobra stopila suverena in oborožena z vso svojo plezalsko odličnostjo in novo osvojenim znanjem vrvne tehnike. Smer sta od spodaj prvič videla večer prej in dobila le osnovne informacije o njej, da sta lahko izbrala pravilno opremo. To je pomenilo, da se jo lotevata na pogled, kar v plezalskem svetu pomeni, brez podatkov o detaljnem poteku smeri, oprimkih, delikatnih, ključnih gibih... Kdo se bo prvi pognal v smer sta določila z metom kovanca. Ta je pokazal na Domna.

"Dimnik je povsem nekaj drugačnega od vsega kar sem do sedaj plezal. Gre za ogromen objekt in ker ni naraven je zame nekako mističen. Ko vidim naravno steno, visoko 300-400 metrov, me navda s spoštovanjem, a zraven ni strahu. Pri dimniku pa sem zraven občutil nelagodje, kar konkreten strah pred neznanim, a sem se z njim kmalu po začetku spoprijateljil, saj je bila smer res lepa in tudi zahtevna. Ko sem se začel koncentrirati le na plezanje, so vse ostale misli odplavale in sem samo še užival," pove 26 letni Radovljičan.

Pet let mlajša Janja pa: "Na začetku me je bilo strah. Nisem vedela kaj me čaka in na prvem mestu, kjer je bil potreben skok, sem se kakih deset minut držala oprimkov s katerih bi se morala odriniti. Kar nisem se mogla odločiti. V bistvu me je bilo strah padca, ki je v navpični steni bolj zoprn, kot v previsni, kjer obvisiš v zraku. Tu hitro udariš ob steno ali kak oprimek, preden te vrv ustavi. Tako sem morala nekajkrat pasti, prvič že v drugem raztežaju, da sem se sprostila in pregnala ta strah."

Po nekaj padcih je bilo jasno, da prvi poskus ne bo plezalsko 100% uspešen, saj raztežajev v katerih sta padla nista ponavljala. Pomembno pa je bilo, da prideta do vrha in tako smer dovolj dobro spoznata, da jo bosta v naslednjem poskusu uspela premagati. Razlika med klasičnim športnim plezanjem in takšnim večraztežajnim je očitna. Biti cel dan v steni, ne da bi stopil na ravna tla in se dobro spočil, terja velik davek in proti vrhu smeri se je videlo, da sta že pošteno izčrpana. Iz smeri sta izstopila 11ur in pol po tem, ko sta se odlepila od tal.

Čez nekaj dni je vreme sodelovalo. Janja in Domen sta se pripravila še bolje kot prvič. Z izkušnjami s prvega naskoka sta lahko nekoliko spremenila tudi nabor opreme za v steno. Manjši nahrbtnik naprimer, pa natančno odmerjena hidracija in hrana. Že takoj se je videlo, da bosta hitrejša. Smer sta že poznala, občutki niso bili več novi, manj je bilo nepredvidljivih situacij.

Kaj sta povedala po osvojeni smeri?

"Da sem smer že poznala od prvega poskusa je bilo seveda dobro, a hkrati sem vedela kaj me čaka in kje je težko, tako da me je skrbelo, ali bom imela za vsa težka mesta, v tako dolgi smeri, dovolj energije," se spominja Janja.

"To je bil najbolj kul projekt, ki sem se ga kdaj lotila. Najprej sem bila malo v skrbeh, saj nikoli prej nisem plezala večraztežajnih smeri, tako dolge umetne smeri pa ni plezal še nihče. Poleg tega sva plezal na dimnik, najvišji v Evropi, orjaško betonsko iglo. A ko zdaj pogledam nazaj, mi niti malo ni žal, da sem bila del te zgodbe. Res sem hvaležna vsem, ki so se potrudili, da sva se z Domnom tega lahko lotila!"