Alpe Adria Trail, etapa 24: Trenta-Bovec

Izhodišče 24. etape je ob Domu Trenta v Trenti, od koder po stezicah, poteh in tudi širokih kolovozih ob Soči prispemo v središče Bovca, kjer se etapa zaključi.

Soča na svoji poti skriva številne naravne lepote, kraji ob njeni strugi pa bogato zgodovinsko, kulturno in etnografsko dediščino. Raznolika ponudba doline Soče še posebej v poletnih mesecih privablja ljubitelje veslanja, pohodništva, kolesarjenja, adrenalinskih doživetij in vse tiste, ki želijo raziskati vsaj delček pestre ponudbe bovškega. Ob smaragdni Soči poteka tudi pohodniška pot Alpe Adria Trail in le stežka si predstavljamo boljši način, kako Sočo spoznati v čim večji meri.

Po Soški poti ob najbolj smaragdni reki v Evropi

Začetek 24. etape poti Alpe Adria Trail je ob Domu Trenta, kjer sta informacijsko središče Triglavskega narodnega parka (TNP) in etnološki muzej. V zgradbi se nahaja tudi apartma, kjer lahko prespimo po opravljeni 23. etapi, ki v Trento pripelje prek Vršiča iz Kranjske Gore. Midva sva v Bovec, kjer je cilj etape, prispela z avtomobilom, nato pa se v Trento vrnila z avtostopom. V poletnih mesecih Bovec in Kranjsko Goro čez prelaz Vršič povezuje tudi avtobus, ki vozi do petkrat dnevno. Začetka poti ni težko najti, saj je Dom Trenta tako rekoč nemogoče zgrešiti. Iz parkirišča pred njim se nato odpravimo rahlo navzdol po levi strani trgovinice na drugi strani ceste in do rečnega brega. Tam je že prva oznaka za Soško pot, parkovno učno pot, ki vodi ob Soči od njenega izvira proti Bovcu. Velja za najstarejšo parkovno pot TNP, posebej zanimive na njej pa so slikovite, ponekod visoke in dolge brvi (seveda dobro zavarovane), po katerih večkrat prečkamo reko. Približno 20 kilometrov dolga pot ves čas povezuje stezice in tudi širše poti, je dobro označena z značilnimi informacijskimi stebrički TNP, na zanimivejših točkah pa je poskrbljeno tudi za informacijske table. Če nam te niso dovolj, se je mogoče dogovoriti tudi za strokovno vodenje.

Oznakam za Soško pot sledimo po levem bregu Soče po gruščnati, a zelo prijetni stezici, in kmalu že prečkamo prvo brv, ki nas pripelje na desni breg. Ves čas lahko opazujemo lepote doline Trente, kjer se s strmih pobočij stekajo vode v ozko dolino. Značilno koritasti profil doline je delo ledenika v preteklosti, za katerim so ostale ledeniške morene in velikanske skale oziroma balvani. Med najbolj občudovanimi pojavi Soče so korita in ta so prav v dolini Trente najštevilnejša in najznačilnejša. Kmalu pridemo do glavne ceste, stopimo nanjo in prek mostu pridemo nazaj na levi rečni breg. Prijetni, senčnati stezi nato sledimo po gozdu, travnikih in pašnikih mimo ogromnega skalnega podora. Pot nas nato pelje mimo domačije, ki za javnost sicer ni odprta, klop pred vhodom vanjo pa je s senco kar klicala po tem, da jo izkoristiva za prvi krajši počitek.

Pot se nato dvigne nekoliko nad strugo, vodi po čudoviti gozdni podlagi in pripelje do tehnično najzahtevnejšega dela etape, ki pa še zdaleč ni v resnici zahteven ali nevaren. V mokrem bi nam sicer lahko spodrsnilo, a nam je v pomoč napeta jeklenica (poudarjam, da je odsek res vse prej kot nevaren). Odseku sledi prečkanje ene najdaljših in najvišjih brvi na etapi, s katere se ponudi čudovit pogled na Sočo in strmo pobočje na njenem levem bregu. Brv se konča tako rekoč ob glavni cesti, a takoj skrenemo levo in se spustimo do reke, kjer bomo najbrž že izkoristili priložnost za obnovitev vodnih zalog. Prav stalna dostopnost pitne vode je ena najlepših podrobnosti etape, hladno strugo pa je seveda mogoče izkoristiti tudi za drugačno osvežitev.

Impresivna korita

Nadaljujemo po označeni poti, ki se kmalu začne strmo vzpenjati po gozdu. Strmina je bila za naju dobrodošla popestritev sicer pretežno ravninske etape z malo skupne višinske razlike, če pa ostanete brez sape, naj vam kot motivacija služi majhen slap prav na vrhu vzpona. Tudi spust poteka v senci gozda, konča pa se tik ob kampu Jelinc, za katerega skrbi turistična kmetija Jelinčič. Takoj za kmetijo stopimo v Kamp Korita, kjer so se željam gostov očitno odlično prilagodili in ponujajo lesene hiške za glamping. Tako rekoč tik ob kampu se nahajajo Mala korita Soče, ki z atraktivno ožjo strugo napovedujejo svoje večje »sorodstvo « – Velika korita Soče. Do njih pridemo po slabe pol ure hoje naprej ob reki, še pred tem pa si lahko na levi strani ogledamo Kverhovo domačijo v Zapodnem (vsaj v času najinega obiska v notranjost ni bilo mogoče vstopiti). Poti nato sledimo do že omenjenih velikih korit. Na visečem mostu se odpre impresiven pogled na 750 metrov dolgo, 10 do 12 metrov globoko in ponekod le dva metra široko sotesko. Prav poseben pogled je tudi z nezavarovane izpostavljene točke na vrhnjem robu soteske nedaleč od mostu, a moramo zelo paziti, da slučajno ne pademo v globino.

Skozi kampe do Bovca

Soteska se zaključi na sotočju Lepence in Soče, kjer je kamp s priljubljenim kopališčem. Tu mimo bi se peljali, če bi bili namenjeni v Lepeno. Prečkamo most čez Lepenco in nadaljujemo po desnem bregu reke. Ko pridemo do večjega mostu, ga prečkamo in po udobni makadamski cesti nadaljujemo do korit pri Kršovcu. Čez nekaj časa pridemo do mostu Brijeka, ki velja za eno najbolj slikovitih točk etape. Pod njim je nekoliko težje dostopen, a zato toliko bolj čudovit tolmun, kjer nisva mogla brez postanka za kopanje (oziroma morda bolje rečeno namakanje nog – Soča je na tem delu še posebej mrzla). Na tem delu smo že zelo blizu cilja, ki se mu približamo po poti skozi gozd. Na sotočju Soče in Koritnice pot preide iz gozda in nas vodi skozi kampe v smeri Bovca. Za kampom Liza nas pričaka kratek, a po vseh kilometrih v nogah vražje strm odsek asfaltne ceste. Na vrhu zavijemo desno na travnik in v gozd, ki mu sledi prijetna makadamska cesta. Tu že lahko vidimo Bovec, do katerega središča imamo še 15 minut hoje.