[INTERVJU] Alpinist in ljubitelj turne smuke Miha Hauptman: "Turna smuka ni ekstremni šport, če se je lotimo z glavo!"

Za seboj ima tudi kar nekaj bolj odmevnih alpinističnih odprav. V letu 2013 so z ekipo iz Škofje Loke priplezali na vrh Fitz Roya, na vrh Cerro Torre so se skoraj uspeli povzpeti, a so se morali obrniti.

Leto kasneje so bili v Kirgiziji in kot pravi je bila ta odprava še bolj zanimiva, saj so bili en mesec sredi divjine sami pod hribom, nikjer žive duše, kombi jih je odložil in čez mesec dni prišel iskat.

»Sliši se bolj romantično kot je bilo na koncu, ampak je bila zelo zanimiva izkušnja. Takrat sta bila dva vzpona nominirana za zlati cepin, tako da smo zgleda kar nekaj dobrega splezali, « se spominja.

Kot pravi zadnje čase vedno raje v hribih tudi smuča, saj se mu zdi turna smuka ena najlepših dejavnosti, ki jih lahko človek v hribih pozimi počne. A ob tem poudarja, da se je potrebno turne smuke resno lotiti. "Prevečkrat gledamo slike in videoposnetke na spletu, ki nas očarajo, a se ne zavedamo, da je zadaj za njimi veliko treninga in priprav, " dodaja. 

Kaj sploh stoji za pojmom turne smuke?

Turna smuka je gibanje po gorah s smučmi. Že zelo dolgo nazaj so ljudje ugotovili, da se je pozimi najlažje po gorah gibati s smučmi. Ne samo za smučanje navzdol, ampak tudi za hojo, saj se sneg ne udira in se lažje premikamo po njem. Zaradi tega smo hitrejši in varnejši, ker smo manj časa izpostavljeni nevarnostim.

Klasična turna smuka je zimsko gorništvo, vzamemo smuči, da lažje dosežemo vrh in se potem tudi iz njega spustimo.

Obstaja več načinov turne smuke?

Pojem turne smuke je zelo širok. Z razvojem opreme vedno bolj postaja priljubljen t.i. free touring, kjer je glavni poudarek na dobrem smučanju in ne na tem, da dosežemo neki markanten vrh.

V zadnjih parih letih oprema na področju turne smuke doživlja približno tak razvoj kot ga je alpsko smučanje z razvojem karving smuči. V zadnjih petih letih je oprema zelo napredovala in se de veliko bolje smučati z lažjo opremo.

Tako so tudi tereni dostopni več ljudem, kar je tudi razlog, da ogromno ljudi ne gre več v turno smučanje zato, da bi lažje dosegli nek vrh, ampak v iskanju najboljše možne smučine.

Potem pa obstaja še bolj ekstremen vidik turne smuke, ki se križa za alpinizmom, in sicer alpinistični spusti po bolj strmih in bolj izpostavljenih terenih, kjer največkrat sploh ne sme priti do padca.

Edino to je razlika od »freeride smučanja «, drugače pa je to področje zelo prepleteno.

Kakšna pa je nekako glavna razlika med alpskim in turnim smučanjem?

Pri alpskem smučanju smučamo po urejenem terenu in lahko delamo lepe zavoje, pri turni smuki pa je treba imeti malo več znanja smučanja po neurejenih terenih in je treba med smuko precej bolj "delati ". 

Pri alpskem smučanju so edina nevarnost poškodbe, kakšen nalet, da kam priletimo in da si poškodujemo kakšno nogo. Pri turni smuki pa dodamo še zimsko gorniške nevarnosti. Na primer lahko zaradi mraza pride do pohladitve, lahko pride do vremenskega preobrata, lahko pride do zdrsov v kakšnem poledenelem predelu in seveda velika nevarnost so plazovi.

Turna smuka ni ekstremni šport, če se jo lotimo z glavo. Če se turne smuke lotimo povsem brezglavo, je glede na študije primerljiva z base jumpingom, če pa se jo lotimo premišljeno in z veliko mero znanja je nevarnost taka kot vsakodnevna vožnja z avtomobilom.

Turno lahko smuča torej vsak, ki zna smučati?

Načeloma lahko smuča vsak. Priporočljivo pa je, da se zna posameznik vsaj tako dobro smučati, da se brez težav na smučišču spusti po rdečih progah, torej tistih bolj strmih. Dobro je tudi, da ima vsaj nekaj predznanja smučanja po neurejenih terenih.

V društvu imate dva različna tečaja turne smuke, začetnega in nadaljevalnega. Kakšna je razlika?

Pri nadaljevalnem tečaju smatramo, da ljudje že znajo turno smučati oziroma so že smučali po neurejenih terenih, zato imamo večji poudarka na sami plazovni varnosti ter uporabi derez in cepina. Pri začetnem tečaju turnega smučanja pa imamo poudarek tudi na sami tehniki, zato se nam je letos pridružil tudi inštruktor, ki je poleg učenja turne smuke vešč učitelj alpskega smučanja in smučanja prostega sloga.

Se lahko turne smuke naučimo sami ali je bolje, da se udeležimo tečaja?

Vsekakor se lahko turne smuke lotimo sami, predvsem s pomočjo interneta, kjer je resnično dostopnih veliko informacij. Je pa na drugi strani res, da je veliko lažje, če ti nekdo iz prve roke pokaže. Lahko se udeležiš tečaja ali pa najdeš izkušenega turnega smučarja, ki s teboj deli znanje.

Velikokrat se mi zdi, da bi ljudje radi turno smučali, ampak na prvi strani sploh ne znajo dobro smučati.

Da malo približamo našim bralcem to dejavnost, koliko bodo morali odšteti za samo opremo?

Kot sem že prej omenil, je oprema v zadnjem času zelo napredovala in če mene kdo vpraša kaj naj kupi, vsakemu povem, da bo za opremo dal dobrih tisoč evrov.

Nobenemu pa ne bi svetoval, da kupi rabljeno opremo za nekaj sto evrov. Lahko je čisto brezhibna, ampak bo z njo težje smučal, saj je v nekaj letih oprema resnično napredovala.

Dobra alternativa temu je izposoja opreme in tudi veliko trgovin pri nas ponuja izposojo turnosmučarske opreme. Veliko jih ima tudi to prakso, da izposojo potem vračunajo v nakup nove opreme.

Prednost izposojene opreme je tudi ta, da bo vedno dobro pripravljena in servisirana.

Kakšna je osnovna oprema turnega smučarja?

Smuči: Najprej seveda potrebujemo smuči. Super je če so turne (ker so specifično izdelane za turno smuko in so lažje ter z njimi bolj enostavno hodimo v hrib), lahko pa so tudi alpske ali freeride, važno pa je predvsem, da imamo na teh smučeh turne vezi.

Vezi: Turnih vezi je cel kup, ampak vsem je skupno to, da se pri hoji navzgor peta odpre, da lahko hodimo v hrib navzgor. Peto dvigujemo in podstavljamo, pri spustu pa peto zaklenemo in se spustimo navzdol.

Pes oziroma koža: Da nam smučka pri vzpenjanju ne drsi, nanjo nalepimo psa oziroma kožo, in sicer je to poseben material, na katerem so narobe obrnjene dlake.

Srenače: Uporabljamo jih, če je teren oziroma smučina zelo trda, in sicer so to posebne dereze za smuči. Ta del opreme je po mojem mnenju dvorezen meč, saj če imamo na smučeh srenače imamo še vedno v rokah palice, ampak gorniško pravilo velja, da če imamo enkrat na nogah dereze imamo v rokah cepin, da se lahko ustavimo v primeru zdrsa. Srenače pa ljudje velikokrat uporabljajo na takih terenih, da se v primeru zdrsa ne bi mogli ustaviti brez cepina. To se mi zdi precej neodgovorno, bolje smuči na nahrbtnik in pot nadaljevati s cepinom in derezami.

Turni smučarski čevlji: Od navadnih se razlikujejo tako, da so lažji. Poleg tega pa imajo poseben mehanizem, ki loči spodnji in zgornji del, da lahko nogo pregibamo naprej in nazaj in nas čevelj ne zaustavlja, ko hodimo.

Palice: Dobro je, da so krpljice velike, saj se sneg velikokrat udira. Večinoma imajo smučarji zložljive, a meni se osebno ne zdi smiselno, saj ne nastavljamo njihove dolžine. Tudi, če jih daš na nahrbtnik so na njem tako ali tako že smuči, ki pa so daljše od palic. S tem ne pridobiš nič, so pa bolj krhke in se prej zlomijo, tako da imamo lahko kar navadne alpske palice.

To je nekako to od posebne opreme, potem pa potrebujemo tudi klasično opremo za zimsko gorništvo (topla oblačila, sončno kremo, prvo pomoč, bivak vrečo, itd.)

Kako pa je z dodatno opremo, predvsem varnostno?

Zaradi nevarnosti plazov je potreben lavinski trojček (žolna, sonda in lopata), komplet ki nam v primeru plazov omogoča, da nas prijatelji ali pa mi prijatelje pod plazom najdejo/najdemo. Da imamo nekako realno možnost, da človeka do časa izkopljemo iz plazu potrebujemo vse tri.

Zadnje čase se vse bolj uporablja tudi lavinski nahrbtnik.

Brala sem, da je lavinski nahrbtnik lahko problematičen, saj se ljudje počutijo bolj varne in so posledično tudi bolj pogumni/nepremišljeni. Kakšno je tvoje mnenje?

Tako je z vsem, isto je bilo z lavinskim trojčkom in tudi z varnostnimi pasovi v avtomobilu. Ljudje imamo neko zanimivo lastnost, da smo navajeni na eno stopnjo tveganja in vsako stvar, ki jo naredimo, da to tveganje zmanjšamo, bolj se začnemo nepremišljeno obnašati da pridemo nazaj na prvoten nivo.

Kdaj je najboljši čas za turno smuko?

Odvisno od tega, kaj si od turne smuke želimo. Za smučanje po pršiču je najboljši čas sredi zime, saj takrat pada sneg in je dovolj mrzlo, da se obdrži.

Proti koncu zime se naredijo grape za bolj strme terene, saj imamo tam raje trši sneg, ker je bolj predvidljiv.

Najlepša turna smuka pa je vsekakor spomladi, ko se šibke plasti snega predelajo in postane sneg homogena skupaj zbita plast, ki ponoči zmrzne in se podnevi odtaja.

Takrat počakamo, da se odtaja par centimetrov in se peljemo navzdol kot po »putrčku «. Sneg je zravnan kot, da bi ga vsak dan poravnali z ratraki. Poleg tega pa je velika prednost tudi ta, da je daljši dan in je takrat čas tudi za kakšne bolj velikopotezne ture.

Turna smuka je super skozi celo zimo.

Bi predlagal kakšno območje, kjer se bodo bolje znašli začetniki in kakšnega za bolj izkušene turne smučarje?

Če želijo začetniki preizkusiti samo gibanje navzgor, bi predlagal kakšna opuščena smučišča (Kobla, Zelenica- tam je treba že precej paziti, ker so eni deli izpostavljeni plazovom). Mogoče se lahko povzpnejo tudi ob smučišču, kar na primer zadnje zime, ki so bolj skope s snegom, prakticirajo tudi tekmovalci.

Če bi moral poudariti kakšno res lepo turo, bi za tujino predlagal Lepo špico nad Trbižem. Drugače je pa večina naših hribov primernih za smučanje, seveda odvisno od razmer. Kdaj je bolje biti nižje v bolj poraščenih hribih, kdaj višje, kjer je vse golo. Če je veliko snega bi predlagal na primer ture v Škofjeloškem hribovju, Pokljuko, Bohinjski hribi so zelo lepi za smučanje in še bi se kaj našlo.

Torej je Slovenija super za turno smuko?

Slovenija je turno smučarski raj!

Imaš kakšno lokacijo, ki ti je tebi še posebej pri srcu?

Težko rečem. Najboljše je ponavadi tam, kjer imaš dober sneg ali pa mogoče kdaj tam, kjer je narediš, nekaj res super zavojev.

Zdaj, ko imam manj časa, so mi tudi zelo pri srcu te hitre lokacije, kamor lahko skočim pred službo ali po službi.

Drugače pa mi je zelo lepo na Triglavski magistrali, zdi se mi, da je kar to kar neki »slovenski turno smučarska grand tour «. Povprečni turni smučar jo opravi v treh dneh. Začneš na Voglu, potem greš od Vogla do Komne, potem drugi dan od Komne preko doline triglavskih jezer do bivak na Prehodavcih, tretji dan pa do Triglavskega doma na Kredarici in potem v Krmo. Če je lepo vreme in dobre razmere, je naravnost čudovito.

Kako nevarna pa je pravzaprav turna smuka? Kakšne so pogoste poškodbe?

Na srečo zadnje par let hudih poškodb ni bilo in je bilo tudi relativno malo nesreč zaradi plazov.

Razlog je verjetno tudi to, da je bilo zadnjih par let zelo neškodljivih in je bilo tudi manj snega. Pri nas v gorah je še vedno največja nevarnost zdrsov.

Bi kot izkušen turni smučar in inštruktor lahko izpostavil, kakšne posebne napake, ki jih ponavadi delajo začetniki?

Ljudje ne dajejo poudarka na samem smučanju, ker pri turni smuki skoraj nikoli ne naletimo na idealen sneg in če hočemo res uživati v turni smuki, se splača delati tudi tehniki nekje na smučišču.

Naj vas ne bo sram, če ste turni smučarji še vedno lahko hodite na smučišča, predvsem pred začetkom sezone, da dobite spet malo občutka v noge in tako bo sezona zagotovo tudi bolj varna. 

Glede same varnosti in kar se plazov tiče, pa se zadnje čase zelo poudarja človeške faktorje, saj je pri večini nesreč pri nas in v tujini tako, da so bili očitni opozorilni znaki, ki jih smučarji niso upoštevali.

Domači tereni so tudi lahko zelo nevarni, ker ne spremljamo trenutnih razmer, ker si rečemo saj »poznamo teren «.

Kdaj je bolje, da turno smuko izpustimo?

Če pametno izberemo turo, lahko gremo na turo v vsakem vremenu. Vreme in snežne razmere sta spremenljivki, ki ju niti ne moremo 100% predvideti, teren pa je zelo fiksna stvar. In mi lahko na podlagi pričakovanega vremena izberemo varen teren.

Na primer v megli se nam v visokogorju lahko hitro kaj zgodi, če pa gremo na poznan teren in nekje, kjer je gosta poraščenost, da imamo oporne točke, lahko v slabi vidljivosti dobro smučamo. Ali pa če je velika nevarnost plazov, lahko izberemo zelo položne ture.

Smučamo lahko vedno, če znamo pravilno načrtovati turo.

Se ti zdi, da slovenski turni smučarji dajo dovolj velik poudarek na načrtovanju ture?

Mislim, da je premalo poudarka na tem, da bi se dan pred turo usedli dol in pregledali situacijo. Zelo dobro je upoštevati vodilo švicarskega strokovnjaka za plazove, in sicer ga je poimenoval metoda 3x3. To je posebna check lista, ki nam omogoča, da ocenimo situacijo.

Imamo tri trenutke:

• dan pred turo,
• zjutraj na izhodišču
• in pred nevarnim pobočjem.

Faktorji pri metodi 3x3 so:

• vreme in snežne razmere
• teren
• človeški faktor

Mislim, da se ta metoda kar dobro obnese.

Kaj bi rekel nekomu, ki še razmišlja o turni smuki?

Raje ne, ker je postala prevelika gneča! (Smeh) Šalo na stran, rekel bi naj vsekakor poizkusi! Zadnjič sem prebral izjavo slovenskega gorskega vodnika, ki je rekel, da je turna smuka nekaj najlepšega kar lahko počnemo pozimi v gorah oblečeni. (smeh)

Vsakemu bi priporočil, da eno leto posveti temu, da se nauči dobro smučati, ker bo potem veliko bolj užival v turni smuki.

Poudaril bi, da naj se ljudje tega lotijo odgovorno, da naj se nikar ne pustijo zavesti lepim slikam in filmčkom na internetu, saj turno smučamo v gorah in tam na nas pretijo številne nevarnosti.