[INTERVJU] Alpinistka Marija Jeglič: "Pri 9ih letih me je Deda Tone prvič peljal plezat v hribe"

[INTERVJU] Alpinistka Marija Jeglič: "Pri 9ih letih me je Deda Tone prvič peljal plezat v hribe"
20.02.2019 AVTOR: M.V., FOTO: Osebni arhiv

27-letnica bo o svoji alpinistični poti spregovorili tudi jutri v okviru Festivala gorniškega filma v Cankarjevemu domu. 

Marija Jeglič (AO PD Ljubljana Matica) je 27-letna perspektivna alpinistka, članica Slovenske mladinske alpinistične reprezentance (SMAR) z zavidljivo bero vrhunskih vzponov.

Na predavanju bo odprla vpogled v svojo zgodbo, v povezavo med dogodki, ki so jo peljali od otroškega “visenja v štriku” do osvajanja raznovrstnih gora, sten in lednih slapov po širnem svetu. Občudujočo plezalno raven in izkušnje je iz športnega plezanja prenesla v hribe, prirojena strast po raziskovanju pa jo kliče v odkrivanje novih sten in linij, kjer se je treba soočiti s trenutnim in sproti iskati rešitve. “Ogromno življenjskih skrivnosti lahko doumeš ravno v hribih, kjer se naučiš ceniti in biti hvaležen za to, kar imaš, tudi v življenju na trdnih tleh,˝ poudarja iskriva in neustavljiva ljubiteljica navpičnice.

Pred predavanjem smo se o njeni poti na kratko pogovarjali tudi mi:

V otroštvu si se najprej ukvarjala s plesom, potem pa so te premamile navpičnice. Kako se je to zgodilo?

Tako je. V času mature, smo v naši skupini delali na memoriranju koreografij in tako smo si skušali na treningih zapomniti čim več koreografije s čim manj ponovitvami, kar je super trening, ampak meni se je ob maturi pasalo samo ˝ubit˝ na treningu in izklopit možgane. Takrat sem največ zahajala na plezalne stene ali rimski zid sama in visela gor dokler sem lahko, kar je bilo tudi po uro v kosu. Drugih idej o samem treningu itak nisem imela, rada pa sem delala vse tiste gibe nad tlemi.


Kdaj si začutila klic gora, ki te je pripeljal v alpinizem?

V gore sem zahaja že celo življenje, saj je moja družina precej avanturistična in športna in tudi moj dedek, Tone Jeglič, je bil (je) alpinist in gorski vodnik. Kasneje sem začela v hribe zahajati s taborniki in tako sem torej zahajala tja še v lastni režiji, tudi brez staršev. Tudi moji prijatelji so bili v veliki meri povezani s hribi skozi gorski tek ali alpinizem in takrat je bil to edini logični razplet dogodkov, da še sama to počnem. S tem ko tekaš po hribih in veliko treniraš imaš več kondicije, tako pa se v najlepših koncih sveta ne rabiš več matrati ampak lahko še uživaš. Na neki točki sem vedela, da je logični korak naprej vpis v alpinistično šolo. Veliko je pa k temu nevede prispeval moj brat Arne, ki je takrat zelo veliko in dobro plezal po domačih in tujih gorstvih.


Zakaj alpinizem? Kaj te vleče v vertikalo?

Enkrat sem v šali napisala: ˝Odpovedovanje spanju in garanje v vsakem stanju - tud če dan gre h koncu si pa priča gorskem razkazvanju. Šola: ne si otežvat življenja če res ni nuja tko da soplezalc spodbuja, ne da se sam neki kuja. Paradoks, lej istočasno mormo met avanturizem, in se pač ukvarjat s to diagnozo: Alpinizem. Sej ni vse sam to, sam kle res glavo položiš čudoviti naravi na prsi, polno zaživiš.˝


Si imela kdaj v vertikali kakšno neprijetno izkušnjo?

Izkušnje pridejo, takšne in drugačne, tudi slabe. Življenje, pač. Mogoče je bilo zame najhuje, ko sem sredi stene v Bavarskih Alpah izvedela, da je na sosednji gori v globino omahnil prijatelj. Tudi moj padec v Črni Gori ni bil prav prijeten, usoden pa prav tako ne in z mano je bilo pravzaprav vse v redu.


Kateri vzpon/smer se ti je najbolj vtisnila v spomin in zakaj?

Težko rečem kateri izstopa. Ko začnem razmišljati o tem, se mi pred očmi pomešano odvijajo različni prizori. To je kot da imam pred sabo recimo 20 svojih najljubših knjig, pa se moram za eno odločiti. Ne moram se. Lahko bi bila Slovenska smer pri 9ih letih, ko me je Deda Tone peljal prvič plezat v hribe, ali pa plezanje z mojo navezo Saro Jaklič v Ameriki, ko sva bili obe absolventki in sva imeli ves čas na svetu... plezanje slapov v Kanadi, plezanje prvenstvenih smeri.... Ne morem se odločiti, vse so mi ljube.


Imaš že izdelane kakšne posebne načrte za bližnjo prihodnost?

Za to leto imam že povsem izdelane načrte. Cel dopust bom porabila za akcije, ki jih imamo s SMAR-om (Slovenska Mladinska Alpinistična Reprezentanca) in za izobraževanje za gorske vodnike. S SMAR-om imamo za glavno akcijo letos odpravo v Indijo, prej pa nekaj manjših po Alpah in v domovini, za trening. Upam, da bom vsaj za kakšen vikend tudi morje videla.


S kom si največkrat/najraje v navezi?

Največ sem plezala s Saro Jaklič. Z njo sem začela plezat v hribih in danes se smejiva za nazaj vsem začetniškim neumnostim in skupnim zgodbam, ki so naju le še bolj povezale. Danes obe delava in se druživa manj kot v študentskih letih, še vedno sva pa zelo veliko na vezi, tudi če ne dobesedno - na vrvi.


Prejela si naziv za najuspešnejšo slovensko alpinistko leta 2018. Kaj ti ta naziv pomeni?

Seveda sem vesela, da sem bila letos nagrajena za Alpinistko leta 2018, se pa zavedam, da je to le formalnost. Tudi moje soplezalke so zelo dobre in v resnici do zadnjega nisem vedela, kakšen bo izid. Niti o sebi niti o drugih nimam zaradi tega drugačnega mnenja, je pa mogoče ravno ta formalnost še potrditev za javnost, da to kar počnem, počnem dobro in mogoče zato kdo lahko osmisli in bolj spoštuje moje ˝luftanje po hribih˝. Jaz itak vem, zakaj to počnem in mi ta naziv nič ne spremeni.


Jutri te bomo lahko poslušali v Cankarjevem domu v sklopu Festivala gorniškega filma. Zakaj si predavanje poimenovali »Povratna zanka«? O čem boš na predavanju govorila?

Tega vam pa ne izdam, saj je ta naslov namenoma nejasen. Odgovor dobi ta, kdor sliši zgodbo, govorila bom pa o svoji zgodbi.

Ne zamudite Marijinega predavanja z naslovom Povratna zanka, ki bo na 13. Festivalu gorniškega filma v četrtek, 21. februarja, ob 18. uri v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Nakup vstopnic (cena 6 EUR) je mogoč na blagajni Cankarjevega doma oz. prek spletne strani.
Značke: Alpinizem
Komentarji
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ