[INTERVJU] Boštjan Šifrar o 7-mesečnem motorističnem popotovanju, ki so ga zaznamovali talibani in pirati

Od te, kako so ga obtožili talibanskega vohunstva do srečanja s pirati, preprostega mongolskega življenja in do tega, da je sredi ničesar moral povsem razstaviti motor.

Svetovni popotnik Boštjan Šifrar je zanimive zgodbe s svoje zadnje poti po Srednji Aziji zbral v razburljivi knjigi z naslovom K talibanom in piratom.

Pred tem je že z motorjem prepotoval Evropo, se podal raziskovat Avstralijo, s chopperjem je prevozil Ameriko in na motorju prepotoval tudi nekaj afriških držav. Na zadnje potovanje pa se je odpravil brez kakršnegakoli načrta kdaj se vrne domov in dogodivščina je trajala kar 7 mesecev. Kljub vsem doživetjem pa simpatični popotnik ostaja povsem skromen.

Kdaj se je razvila ta tvoja strast, ljubezen do motorjev?

Ko rečeš ljubezen je slišati kot, da sem nek svetovno znani popotnik. Nikoli se ni zgodilo nič dramatičnega , to zanimanje za motorje je bilo že od nekdaj v meni. Še kot otrok sem opazoval motorje, ki so se vozili mimo. Potem pa se je po 16-em letu začelo bolj resno in bilo je super, ko sem lahko v nedeljo šel na kakšen izlet po Sloveniji, kasneje pa tudi kam dlje.

Potem se je zgodilo nekaj nesojenih ljubezni in v samskem stanu sem ugotovil, da nima smisla nobenega čakati. Z leti zoriš in spoznavaš, da bolj ko čakaš, bolj gre vse mimo tebe. In sem začel sam delati stvari, ki me res veselijo in tudi več časa preživeti na motorju.

In kot pravim nisem neki obsedenec, te stvari me veselijo. Lahko pa me čez par let ne bodo več.

Veliko si prepotoval že prej: Evropa, Amerika, Avstralija itd.. Zgodbe so se prav gotovo nabirale. Kako to, da se nisi odločil za pisanje nobenega popotniškega bloga oziroma objave delil na družbenih omrežjih? In zakaj zdaj knjiga?

Velikokrat sem že rekel, da se nočem dokazovati! Zato tudi nisem objavljal zapisov z mojih potovanj. Objavil sem tistih 100 najboljših fotografij na Facebook, ker so me ljudje nenehno spraševali kako je bilo in naj pokažem slike. Tudi za to potovanje nisem nameraval drugega, ampak se mi je predvsem zadnje dni na poti, ko sem nekako že vedel, da je vsega konec, zdelo prav, da zapišem nekaj zgodb.

Kar nekaj sem si jih zapisal, saj se mi je zdelo škoda, da gredo v pozabo. Ko pa sem tako pisal zase, sem začel razmišljati, zakaj ne bi v pisanje dal še malo več vložka in te zgodbe objavil kot knjigo.

Knjiga je sestavljena iz zgodb in fotografij, kajne?

Da. Prebral sem veliko popotniških knjig in zdi se mi, da so vse napisane na principu potopisa: »Potem pa sem se odpravil tja, jedel sem to...«. Odločil sem se, da bom zapisal samo zgodbe in jih sestavil eno za drugo. Tako se je sestavilo sosledje dogodkov, v knjigi pa je tudi nekaj mojih razmišljanj.

Kako si si zastavil to potovanje? Kaj se je v tebi premaknilo, da si rekel zdaj pa grem in me 7 mesecev ne bo?

Osem let sem bil že v službi in zdelo se mi je, da so se začeli dnevi preveč ponavljati in želel sem nekaj spremeniti. Prišel sem na idejo, da bi tudi zamenjal službo in takrat sem si zaželel, da bi šel na nek daljši dopust, kjer bi bil povsem neodvisen od časa ter ne bi nenehno gledal na uro koliko dopusta mi je še ostalo. Izkoristil sem priložnost, vzel motor in šel.

Pa je bil prvoten načrt, da potuješ 7 mesecev?

Ne, doma nisem nič rekel kdaj se vrnem. Imel sem v načrtu, da se enkrat vrnem, nisem pa vedel ali bo to čez leto, dve ali več. Vmes se je načrt velikokrat spremenil.

Torej si se na pot podal povsem brez načrta kam in kako?

Osnoven načrt je bil, da grem čez države preko katerih sem največkrat na svojih popotovanjih le letel. Zanimalo me je kaj se dogaja v osrednji Aziji. Svilena pot je bila okviren načrt.

Čez balkanske države do Irana in potem naprej čez Turkmenistan, Tadžikistan, Uzbekistan do Kirgizije, Kazahstana in naprej. Zbiral sem informacije po forumih in naletel na motorista, ki je načrtoval podobno pot. Tako sva se dogovorila, da bova skupaj potovala do Kazahstana. On bi šel po mesecu dni domov jaz pa sam naprej do Mongolije, Južne Koreje in potem že kam naprej. Začetni plan pa se je na koncu precej spremenil.

Kako pa se je v resnici odvijalo potovanje?

Končno potovanje:Slovenija, Hrvaška, Srbija, Bolgarija, Turčija, Iran, Afganistan, nazaj v Iran, potem pa Armenija, Gruzija, Rusija, Mongolija, (nisem šel do Koreje in Japonske, ampak sem obrnil nazaj) Kazahstan, Kirgizija, Tadžikistan, Uzbekistan, Turkmenistan in še enkrat v Iran. Razmišljal sem, da bi se obrnil na Indijo in še kam drugam, potem sem odločil, da grem v Afriko in bom lepo vozil do južne Afrike. Zato sem potem šel v Združene Arabske Emirate in naprej v Oman, kjer pa se je vse prehitro zaključilo.

Zakaj je bil konec poti ravno v Omanu?

Tam sem bil stisnjen v kot, saj po kopnem naprej nisem mogel, razen če bi se vrnil nazaj v Iran. Letalo je bilo predrago, saj bi dal 2.000€ samo za prevoz motorja. Dogovorjen sem bil, da bi šel na skrajni jug z ribiško ladjico, a je ta načrt propadel.

Tam so bile ladje z resnično mešano posadko, tudi pirati. Po propadlem načrtu z ladjico, sem se pogovarjal z nekim kapitanom, ki me je bil pripravljen odpeljati v pristaniško mesto v Somaliji in bi pot naprej nadaljeval z motorjem. Kapitan je rekel, da me na krov vzame povsem brezplačno, a ne more garantirati niti za svojo posadko, da me ne bodo okradli ali pa, da mi ne bo kdo kaj storil. Dodal je še, da verjetno ne bi niti enega dneva preživel na celini. V Somaliji je anarhija, belci pa so tarče. Sploh nekdo, ki ima motor izgleda kot nekdo poln denarja. Ne vem, prepričan sem, da bi mi tudi Somalija uspela.

In kam si odšel potem?

Na letalo in po sedmih mesecih nazaj domov.

Torej iz zgode o Omanu vemo, zakaj je drugi del naslova knjige namenjen piratom. Zakaj pa talibani?

CITAT IZ KNJIGE: »Ugrabili vaju bodo in obglavili.« Mogoče jih ne bi jemal tako resno, če nama ne bi tega tako pogosto ponavljali. Za vrhu vsega pa še kazali geste, kako naju bodo pokončali z mačetami. V zraku je bilo toliko napetosti, da bi jo lahko rezal z nožem, in midva sva bila bila z vsakim novim metrom prevožene poti globlje in globlje v pustolovščini, ki se jo je že dalo čutiti.

V Afganistanu so me obtožili, da sem talibanski vohun. A da pridem do te zgodbe, moram začeti na začetku. S kolegom s katerim sva skupaj potovala sva načrtovala pot v Turkmenistan, a nisva dobila vize, zato je bila druga možnost Afganistan. Rekli so nama, da se lahko po zahodnem delu peljeva povsem brez težav.

Že takoj na začetku so nama začeli vojaki kazati geste o prerezanem vratu in nama govorili, da je to enosmerna vozovnica in naju bodo ugrabili in obglavili. A nisva se mogla vrniti nazaj, zato sva peljala naprej. Prvi dan je bilo vse v redu, a precej mešanih občutkov.

Drugi dan sva šla čez prvo vojaško kontrolo in čez drugo, na tretji pa se je ustavilo.

Kaj se je zgodilo na tretji vojaški kontroli v Afganistanu?

Vse so nama pobrali in naju peljali do prve baze, kjer so sva bila par dni in so naju zasliševali. Nato v drugo in trejo bazo, kjer so bila zasliševanja iz dneva v dan. Vse so naju spraševali od tega, zakaj imava kakšno sliko na telefonu zakaj tam dve. Banalne stvari, a vse jih je zanimalo.

Zakaj so sploh mislili, da sta talibanska vohuna?

Ameriška vojska je prestregla informacije, da so na tem območju talibani spet bolj aktivni in pričakujejo pošiljko opreme in ljudi. Zasegli so nama vso opremo, pametne telefone, zrcalno refleksne fotoaparate in GoPro kamero. Poleg tega pa sva oba imela dva potna lista, in sicer enega zatlačenega v spalko, če naju okradejo.

Njihovo mišljenje pa je bilo, da če nič ne skrivava, zakaj bi imela en potni list skrit globoko v prtljagi. Videti sva bila kot dva slaba človeka.

Kako pa se je vse skupaj razrešilo?

Tam sva bila 10 dni in po nekem naključju sta dva slovenska vojaka slišala, da imajo v bazi na zaslišanju dva iz nekega Slovenistana. Dovolili so jima, da stopita v kontakt z nama preko telefona. Potem pa sta preko slovenskega zunanjega ministrstva priskrbela dokument, ki je potrjeval, da je najino ozadje čisto.

Počasi so se začele odvijati stvari in Slovenska vojska nama je ponudila, da brezplačno letiva nazaj domov direktno na Brnik. Ampak šele po enem mesecu pa nisem hotel obupati. Šla sva nazaj v Iran in naprej, v Gruziji pa sva se ločila.

Kako je bilo potem pot nadaljevati sam?

Ko si skupaj je težko »bezljati« kot koza, držati se moraš načrtov in zastavljene poti, sploh če si z nekom, ki ima rad vse po planu. Ko sem bil sam je bilo čisto divje! Če mi je ustrezalo sem bil dva dni tam, če mi je bilo nekje všeč sem ostal tudi 10 dni.

Jaz potujem bolj kot kakšen pastir, s tokom. Če so me ljudje nekam povabili, sem šel z njimi in velikokrat se je zgodilo, da sem pri nekaterih ostal tudi več dni. V Kirgiziji (tam sem bil 14 dni) in v Tadžikistanu (tam sem bil en mesec), nisem niti enkrat plačal za prenočišče. Če se je le dalo, sem bil pri ljudeh, kmetih in jim tudi pomagal.

So te ljudje povsod tako lepo sprejeli?

Povsod! Ravno to mi je čar takega potovanja, ker resnično začutiš državo in živiš z njo, stran od »prenapumpanih« turističnih centrov.

Si imel težav s kulturnim prilagajanjem, jezikom?

Zagotovo so bili kulturni šoki. Že takoj v Iranu, kjer so bili vsi pretirano ljubeznivi, prijazni in na trenutke prav vsiljivi. Nenehno so me cukali za rokav, spraševali od kje sem, kam grem in take stvari. V Mongoliji je bila prav gotovo šok kulinarika in pa preproste spalne navade.

Si imel kdaj v teh sedmih mesecih domotožje?

NIKOLI! Edino tožilo se mi je po delu. Po ničemer drugem, saj sem bil kar razočaran, da sem moral že nazaj domov. Imel sem tudi že drug rezervni plan, ki pa se potem ni izšel.

Po delu se mi je tožilo predvsem takrat, ko sem opazoval ljudi, ki hitijo na delo in se potem vračajo nazaj domov z nekim zadovoljstvom ter strmijo v naslednji dan in v to kaj je še za opraviti. Nekaj, kar jih je gnalo naprej. Zato sem se tudi večkrat ustavil pri kmetih in kaj pomagal pri raznoraznih opravilih.

Praviš, da si imel že načrt za naprej?

Vedno sem imel rezervne načrte, razmišljal sem tudi že, da bi letel v Afriko in pot nadaljeval s kolesom ali pa peš. Potem pa sem preko spleta stopil v stik z dvema zakoncema, ki vodita zatočišče za vodne bivole. Bil sem že čisto dogovorjen, da letim domov potem pa v februarju pridem k njima delati v zatočišče. A sem dobil dobro priložnost za službo, ki je nisem mogel zavrniti. In sem si rekel, da bodo še prišle priložnosti za druge dogodivščine.

Najlepša in najhujša izkušnja na poti?

Tako bom rekel, da so najhujše izkušnje v življenju tiste, ki ti največ dajo. Nočem udobnega življenja. Hvala lepa, izvoli, če ga hočeš. Na kratki rok je lepo živeti brezskrbno, a mislim da moramo biti vsi malo pod stresom, da znamo ceniti stvari. Vsekakor ni bilo prijetno, da so me na poti kar trikrat okradli, in ne za majhne vsote.

Najlepše stvari pa je težko definirati, ampak mislim, da je najlepša stvar resnično ta, da na takem potovanju sam zoriš. Mislim, da bi vsak moral malo v osamo za kakšen mesec, da razmišljaš o sebi in življenju. Veliko sem bil z ljudi, ampak sem bil tudi veliko sam s sabo, in to je tisti čas, ki ga vsak rabi v življenju. To, seveda poleg vseh tistih lepih zgodb, ki sem jih doživel.

Potovanje z motorjem je že samo po sebi naporno. Te je motor kdaj pustil na cedilu?

Ne na cedilu me ni pustil motor, ampak serviser. Slabo mi je obnovil vzmetenje in potem je sledil domino efekt ter mi je zaradi tega šel ležaj znotraj motorja. Malokdo mora verjetno sredi ničesar do zadnjega vijaka razdreti motor zaradi ležaja, ki ga je bilo treba zamenjati. Na peščenem dvorišču sem razdrl motor in tri tedne čakal na rezervne dele, saj so mi rekli da jih imajo pa jih potem niso imeli. Ampak tudi zaradi tega so se zgodile nove zgodbe in doživetja.

Bi kakšno zgodbo izpostavil?

Afganistan seveda, večina zgodb iz Mongolije zaradi nenavadnosti in nomadskega življenja, Kazahstan in Kirgizija, kjer je bil res bolj družinski ritem.

Najbolj se mi je zdela zanimiva ta kontrastnost življenja. Povem zgodbo, ki je ni v knjigi pa se mi zdi zanimiva. En večer v Mongoliji so mi pokazali, da bom spal v tretji jurti (v dveh sta bili dve družini) v kateri so imeli spravljeno orodje, sedla in podobno. Bila je tema, ko sem vstopil, v nos pa mi je udaril močan in neprijeten vonj. In sem zagledal zaklane koze, ki so visele iz stropa. Njim se je zdelo povsem normalno, da tam spim.elikokrat pa so kar polegli po tleh in me sprejeli medse ter povabili, da se jim pridružim.