[INTERVJU] Miha Škof iz društva Balansa: "Slackline je veliko več kot le hoja po vrvi!"

Advertisement

[INTERVJU] Miha Škof iz društva Balansa: "Slackline je veliko več kot le hoja po vrvi!"
15.08.2017 AVTOR: Maja Vojska
Miha Škof, začetnik in idejni pobudnik gibanja za slackline v Sloveniji nam je predstavil umetnost lovljenja ravnotežja.

Slacklining ali hoja po »gurtni« ali traku, napetemu med dvema točkama, je zabavna in družabna telesna dejavnost, ki so jo začeli prakticirati plezalci v kalifornijskih Yosemitih že v 60. letih 20. stoletja za sprostitev po plezanju. Drugače pa je umetnost hoje po vrvi stara že vsaj 2000 let > > > podrobnejša zgodovina. V zadnjih letih se je dejavnost razširila po vsem svetu in število ljudi, ki jo prakticirajo, hitro narašča. Prek mitingov se ustvarja mednarodna skupnost slacklinerjev, ki temelji na dobrih vrednotah, povezanosti in trajnostni filozofiji. Ravno zaradi tega slackline mnogim predstavlja še veliko več kot samo športno aktivnost, je filozofija za življenje! (Vir: Balansa)

Ustanovitelj in vodja športno-kulturno-raziskovaln ega društva Balansa Miha Škof je pred 13. leti v Slovenijo zanesel slackline- gibanje po »gurtni « ali najlonskemu traku. Slackline se je začel razvijati v 80. letih v Yosemite Valley v Kaliforniji, ko so tamkajšnji plezalci začeli eksperimentirati s hojo po gurtnah. Zato ne čudi, da se je Škof prvič s slacklinom srečal ravno pod plezalno steno. »Še preden sem znal hoditi, sem plezal, pri sedmih letih pa sem poskusil pravo športno plezanje v Bohinju in takoj me je tako zasvojilo, da to, po več kot 20 letih, še vedno izjemno rad počnem, čeprav se je moj pogled na dejavnost v tem času močno spremenil; bil sem tudi dolgoletni član državne reprezentance, « pojasni.

Največ časa posveti Balansi, poleg tega pa je zaposlen v podjetju Pipistrel: »V službi delam avione, na slacklinu sem pa jaz avion in skušam tudi druge naučiti, da najdejo skrite potenciale v sebi! Če bi mislil, da ja slackline le hoja po vrvi, se nikoli ne bi lotil poučevanja, ampak bi to počel le zase. «


Kdaj si se prvič srečal s slacklinom?

Bilo je leta 2004, ne plezalni tekmi. Prijatelj je prinesel »gurtno « in smo poskusili. On je znal narediti dva koraka ostali pa nič, ampak je bilo zabavno. Videli smo, da bi lahko prehodili celo dolžino in tako smo začeli.

Plezalna in slackline kultura je že od nekdaj tesno povezana, kajne?

Vse skupaj se je začelo v Kaliforniji v Yosemite Valley, kjer so plezalci začeli prvi prakticirati slackline. Zakaj? S seboj so imeli »gurtne «, ki so jih potrebovali za plezanje in na eni točki so jih napeli med drevesa in hodili po njih. Še pred tem pa so skušali hoditi tudi po verigah, ki so bile v parku nameščene kot ograje.

Torej lahko rečemo, da ste bili vi začetniki slacklina pri nas?

Začetniki slacklina ne, začetniki slackline filozofije pa. Spoznal sem ljudi, ki so že pred 30 leti počeli nekaj podobnega, le da se temu takrat ni reklo slackline. Poanta slackline filozofije pa je ta, da ne potrebuješ veliko, da imaš veliko od tega!

Nekateri še vedno zajedljivo pravijo, da je to še vedno samo hoja po vrvi! Kako bi nekomu, ki ne pozna slacklina razložil kaj to sploh je?

Na začetku je res le hoja po vrvi, ampak s časom vidiš kaj vse se okrog tebe dogaja. Sam sem potreboval štiri leta, da sem to odkril. Na začetku mi je bilo samo zabavno, ampak ko to počneš večkrat in malo natreniraš vidiš koliko koristnih stvari lahko potegneš iz slacklina. Že samo primer, da se lahko po težkem dnevu, ko si živčen in ti je težko, sprostiš, odmisliš vse in na gurtni ne narediš napake. To je tista umetnost.

Slackline je koristen tudi pri treningu za druge športe?

Seveda! Če samo pogledamo plezanje, ko si pred neko prepreko in ti je težko. Če si napet ti bo samo težje. Na slacklinu pa se tako kot pri jogi učiš, da si kljub težkemu položaju sproščen in telo ni zakrčeno. Vse to lahko preneseš na druge športe in aktivnosti. Bolj, ko na gurtni vplivaš na svoje možgane, bolje ti gre in to lahko preneseš na vse situacije v življenju.

Kako pa na začetku obdržiš ravnotežje?

Na začetku je najbolj pomembna stabilizacija. Če se preveč treseš, boš težko našel in obdržal ravnotežje. Na naših slackline delavnicah je stabilizacija osnova, ki jo spoznamo v prvi uro. Že v tako kratkem času se lahko začetniki naučijo toliko stabilizirati telo, da se gurtna ne trese več.

Pa zmore to vsak? Kaj pa tisti, ki so kot bi rekli »brez ravnotežja «?

Nekateri res pravijo, da nimajo ravnotežja, a nihče se ne rodi z dobrim ravnotežjem. Pomembo je, kako ga razvijaš in jaz sem ga razvijal že od malega, ko sem plezal po drevesih in kasneje tudi v skali.

In isto je s slacklinom, potrebuješ kar nekaj vaje- ne zgodi se vse takoj!

Kako bi v eni misli strnil kaj je zate slackline?

Hoja po štriku! (Smeh) Ne ne, predstavlja mi filozofijo za življenje= slacklife. To besedo je izoblikoval Andy Lewis, legenda slacklina, in zajema vse kar slackline je in celotno skupnost v ozadju. Na gurtno ne greš le, da si s prijatelji, ampak zato, da treniraš samega sebe. Seveda je slackline tudi zabavna aktivnost, ampak če bi bila samo zabava bi kmalu postalo dolgčas.

Brala sem, da se slackline velikokrat uporablja tudi za rehabilitacijo?

Tudi sam sem že delal na tem, z dvema prijateljema kineziologoma smo razvijali posebne vaje. Gurtna se nenehno trese in mišice nenehno delajo ter se hitro odzivajo. To so predvsem mišice, ki krepijo sklepe, zato so te vaje še posebej primerne za ljudi s poškodbami gležnjev in kolena. Sem slišal že kar nekaj primerov, ko bi moral kdo na operacijo, a se je s pomočjo slacklina operaciji izognil. 

Tega se seveda ne smeš lotiti na lastno pest, če nisi vešč?

Dobro je, da je s tabo neko, ki ve kaj dela oziroma vsaj nekdo, ki je vešč hoje po gurtni, da slučajno ne pride še do večjih poškodb. 

»Slackline je odličen tudi za posameznike, ki se odvajajo od alkohola ali pa so imeli poškodbe možganov. Na eno delavnico je prišla punca, ki jo je prizadela možganska kap in ji polovica telesa ni delovala pravilno. Ko je stopila na slack, se ji je narisal nasmeh na obrazu in je rekla, da ona to potrebuje v življenju. Zato sem tukaj, da spoznavam nove možnosti in da pomagam tistemu, ki mu le lahko, « pojasni.

Se ti zdi, da zanimanje za slackline v Sloveniji raste?

V zadnjih letih definitivno zanimanje narašča. Vedno več ljudi pozna to aktivnosti in tudi, ko postavimo higline ali waterline, ljudje niso več zgroženi kot so bili včasih, saj vedo za kaj se gre.

Ko smo včasih v Tivoliju napeli gurtno, so nas ljudje le postrani gledali, ampak če smo iskreni takrat tudi nisi videl nobenega posedati po travi. V zadnjih letih se je to spremenilo.

Highline in slackline: Kje je pravzaprav razlika?

Higline je slackline na višini in z varovanjem. Varovanje je seveda zaželeno, a poznam tudi ljudi, ki to počnejo brez varovanja. Sam tega nisem in ne bom prakticiral!

Highline ni za vsakogar, a ko enkrat poskusiš je izjemno zanimivo. Predvsem zato, ker ne glede na to kako vešč si slacklina začneš povsem od začetka. To počnem že približno 7 let, a najboljše je bilo prvo leto, ko sem se s tem šele spoznaval.

Tako kot na začetku, mi je še vedno težko, saj moraš vedno znova čez sebe, premagati tisti strah in se umiriti. To je tisto najtežje, a problem je vedno samo v glavi.

Te je highline zasvojil?

Lahko te zasvoji kot vsi adrenalinski športi. Veliko posameznikom se je to zgodilo in tudi sam sem bil med njimi. Razmišljal sem samo o tem in iskal naslednjo možnost, da spet postavimo higline. Ko sem jaz začel, je bilo drugače, saj pri nas ni bilo ljudi, ki bi se s tem ukvarjali, zato sem hodil k prijateljem v tujino.

Slackline je najbolj poznana oblika hoje po gurtni (gurtna napeta med dvema točkama na majni višini). Highline se odvija na izredno visoki višini in zahteva dodatno varovanje. Trickline je izvajanje trikov na traku, waterline je nad vodno površino in longline je hoja po dolgi "gurtni ".

Je kljub varovanju strah prisoten?

Je in prav je, da je tako. Ravno sem namreč bral super članek o ekstremnih športnikih in da jih je strah, ker če jih ne bi bilo bi bili nevarni sebi in drugim. Highline je za razliko od surfanja po velikih valovih ali pa ekstremnega alpinizma zelo varna aktivnost. Pomembno je samo, da imaš dovolj znanja, da postaviš gurtno tako kot je treba. Torej je pomemben tisti začetek!

Strah se moraš naučiti kontrolirati, saj ne boš mogel niti ustati kaj šele prehoditi celo dolžino, če se boš tresel od strahu.

Kateri higline ti je ostal najbolj v spominu?

Najbolj mi je pomembno s katerimi ljudmi sem bil in kakšne so bile okoliščine. Bili so tudi taki težki, ki so mi ostali v spominu ravno zato. Eden tak je bil v Španiji. Pred tem se eden od mojih prijateljev ubil, ker ni pravilno postavil highline. Takrat me je bilo zelo strah in sem se za kako leto umaknil. A sem si rekel, da če se umaknem bodo prišli drugi in bodo ponovili isto napako. Takrat sem se odločil, da se naučim vse kar je možno in učim tudi druge.

Verjetno najbolj odmeven pa je bil lanski highline na Sfingi?

Na Sfingi sem bil že dve leti nazaj, ampak lani smo bili v malo večjem številu. Postavili smo daljšo linijo na najbolj izpostavljenem delu, ki je viden tudi spodaj iz vrat. Gurtna je bila postavljena 1.500 metrov nad tlemi. A takrat nam jo je malo zagodlo vreme. Ko smo prišli na vrh, se ni videlo niti 20 metrov okrog, saj je bila tako gosta megla. Kolegi iz Avstrije in Nemčije, highline profesionalci, so rekli, da vseeno postavimo eno 80-metrsko linijo in eno krajšo. Na gurtno sem šel samo enkrat, bilo mi je preveč težko, ker nisem videl ne naprej ne nazaj. V tistem dnevu pa se je pojavil en čudovit trenutek, ko se je povsem zjasnilo, čeprav le za kratek čas, a takrat smo videli, kje pravzaprav smo. 

Torej je bilo huje, da v megli nisi videl pod sabo kot če bi videl 1.500 metrov prepada?

Če ne znaš hoditi v miže, moraš gledati naprej v oporne točke po katerih se orientiraš. Nikoli nisem pretirano treniral hoje v miže, zato je bilo meni precej težje kot ostalim. Gre za propriocepcijo, kje je tvoje telo in kam se premika, zato tudi na tečajih delamo vaje za propriocepcijo.

Ko se tako koncentriraš na eno točko, odmisliš vse motnje in je res neverjeten občutek, ko ti to uspe. Mi pravimo, da smo razvili »tunnel vision «, saj ko tako dolgo gledaš v to eno točko in hodiš proti njej, dojemaš okolico kot tunel- vse ostalo okrog tebe je zamegljeno in tudi slišiš ne ničesar.

Društvo Balansa, zakaj in kako se je začelo?

Najbolj pomembno je zakaj. Ko sem se par let ukvarjal s slacklinom in sem spremljal svoj napredek, smo se z ostalimi pogovarjali, da smo se vsi že veliko naučili in nismo še od nikogar slišali, da bi začel s slacklinom in bi rekel, da mu ni všeč. Poleg tega pa smo hodili na vse več slackline srečanj ter se družili s posamezniki, ki jih zanimajo iste stvari.

Vedel sem, da je slackline odličen v vseh pogledih in tako smo še z dvema prijateljema ustanovili društvo Balansa, da bi lahko to znanje prenašali naprej. Tako smo začeli razvijati delavnice, prodajati opremo in organizirali tudi festivale.

Kako pa zgleda slackline festival?

Lani smo v Puli organizirali enega prav posebnega, saj smo združili nekaj teh posebnih aktivnosti, kot je slackline, žongliranje, hulahop in akrobacije na svili. To je tako prijetno srečanje, zdravo druženje z ljudmi, ki jih družijo podobni interesi in si delimo iste poglede.

Veseli smo, da se počasi širimo tudi na Balkan in se povezujemo s posamezniki, ki tam skrbijo za slackline sceno.

Kakšen nasvet za začetnike?

Pojdite v Tivoli in tam najdite nekoga z gurtno in se mu pridružite. Povprašajte ga malo za nasvete in naj vam malo predstavi celotno zadevo. Slackline scena je precej odprta, ni to tako, da bi kdo rekel »Ne to je moje, pojdi se igrati drugam! «.

Veliko ljudem je slackline všeč, ker je povezan z meditacijo in čuječnostjo (ang. Mindfulness), ker moraš biti odprt za občutke, ki ti jih telo nudi. Ni tekmovanj, ampak tekmuješ le sam s sabo.

Bistvo slacklifa je, da je tako široko, da lahko počneš veliko stvari. Lahko je čista zabava na pikniku lahko pa je veliko več. Če prideš le na eno delavnico boš imel nekaj od tega.

Slacklife je neke vrste kultura oz. mentaliteta, ki si jo delijo tisti, ki se s slacklinom redno ukvarjajo oz. se ukvarjajo s čim podobnim. To ni le čista zabava in druženje ob slacklinu na pikniku ampak tudi trdo delo na samemu sebi. Podobno kot pri borilnih veščinah, če nimajo zgrešenega bistva, bistvo je delati boljšo verzijo sebe.

Če bi mislil, da je to le hoja po štriku bi to počel zase in se ne bi trudil, da bi to aktivnost predstavil drugim.

Značke: Plezanje, Aktivnosti
Ključne besede:
Komentarji
Ta novica še nima komentarjev
*Za komentiranje morate biti prijavljeni.
Opozorilo: Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ