[Intervju] Mitja Lavtar: 28-letnik, ki bo peš, s kolesom, avtom ali vlakom obiskal vse slovenske kraje

Mitja Lavtar je 28-letni Kranjčan, ki mu je na misel padlo nekaj, kar je vsem precej blizu. Za uresničevanje cilja ne potrebuješ veliko, le nekaj časa, zagnanosti in prevozno sredstvo. Številka pa je kar lepa, v Sloveniji je namreč kar 6036 krajev. O tem kje se trenutno nahaja števec in kam ga bo pot vodila naprej, pa smo se pogovarjali s simpatičnim in zgovornim Kranjčanom.

Kje je zrasla ideja, da obiščeš vsa kraja?

Študiral sem turistiko in tudi delam kot turistični vodnik pri Agenciji Oskar. In tako že od nekdaj veliko potujem in sem po duši popotnik. Do sedaj sem obiskal že 55 držav, ampak vedno sem se vrnil nazaj v Slovenijo. In nekoč sem si rekel, da bi bilo dobro, da Slovenijo bolje spoznam. In ker imam rad izzive, sem si takega postavil.

Kdaj točno si se lotil projekta?

Novembra letos je bilo tri leta. Bilo je obdobje, ko sem bil absolvent in nisem imel službe. Imel sem dovolj časa in sem ga želel nekam vložiti, saj sem postajal apatičen. Tako sem enkrat s prijateljem, novinarjem iz Poljske, ki je dobil nalogo, da posodobi Poljski vodnik po Sloveniji za dva tedna potoval po Sloveniji, hodil na TIC-e in pridobival informacije. Takrat sem si rekel, da je tudi po Sloveniji veliko zanimivih stvari in tako sem si zadal, da s tem projektom to tudi dokažem.

Mislil si da bo to projekt enega leta, sedaj so minila že 3 leta. Zakaj se je vse skupaj zavleklo?

Ker se je sam projekt, v moji glavi malo spremenil. Na začetku sem si želel obiskati vse kraje po Sloveniji in se slikati zraven table itd. In če bi obiskal 20 krajev na dan, bi mi to dejansko uspelo. Potem pa so se začele prioritete spreminjati, saj rad ostanem dlje v mestu in kraju. To je tako postal bolj življenjski projekt, tako da lepo počasi.

Na kateri številki si?

Okrog 3700, ne vem točno po pravici povedano.

Popišeš tudi značilnosti kraja v katerem si?

Predstavljal sem si da bo šlo hitreje, da bom delal to vsak dan. Ideja je še kar ista torej slikati se s tablo v vseh slovenskih krajih, če ni najem kaj drugega za dokaz kot so na primer avtobusne postaje, hišne številke, trafopostaje, karkoli da je neka markacijska točka kraja. Ne delam si zapiskov o kraju, si pa delam zapiske o tem kaj se mi takega zgodi, ker si želim po zaključku projekta napisati potopis. Ko sem bil majhen sem bil namreč obseden s potopisnimi knjigami in upam, da ga uspem spisati tudi sam, pa ne v obliki popisa krajev, ampak v obliki refleksije celega potovanja.

Kako si se lotil projekta? Kje si začel?

Ko gledam nazaj v pionirske dneve tega projekta, sem imel le čas, nisem pa imel prevoznega sredstva ne denarja. Tako, da sem začel počasi s kolesom hoditi okrog Kranja. In prvi kraj, ki sem ga obiskal je bil Lavtarski vrh. Ker se pišem Lavtar je bil to nek simboličen začetek. Tako se je začelo, obiskal sem kraj naredil sliko pred tablo in nadaljeval naprej.

Torej si se postopoma širil?

Ne nisem se širil kot kakšen virus. Ko sem si lahko sposodil avto, sem šel tudi dlje, v drug konec Slovenije. Vabljen sem bil k kakšnemu prijatelju, sorodnikom pa na obali sem veliko raziskoval, saj sem tam študiral.

Kako se pa pred izletom pripraviš?

Prej malo pogledam teren, kakšne so ceste, ki vodijo od enega do drugega kraja in potem grem. Pa kaj si je za ogledat. Nimam še svojega avta, mi pa Agencija Oskar večkrat posodi avto (tam tudi delam). Tako da si za vikend, ko nobeden na rabi avto ga lahko vzamem in imam na nek način tudi sponzorja.

Nimam niti hude želje da bi imel svoj avto, časa pa imam sedaj kar nekaj.

Pa ni to dodaten izziv, da nimaš svojega avta?

Ja je treba kombinirat. Hodil sem tudi peš, tam okrog Nove Gorice predvsem. Izkoristiš vse možnosti. Nekaj naselji je tudi v hribih na primer Velika planina pa Snežnik, kamor drugače sploh ne moreš. Tako, da lahko rečem, da izkoristim tisto prevozno sredstvo kot lahko: hodil sem peš, s kolesom, avtobusom, vlakom, gondolo in avtom. Izkoristim vse kar se pokaže. Moraš biti iznajdljiv.

Kaj je pa najbolje?

Odvisno kaj si v tem trenutku želiš. Avto je zagotovo najboljša stvar, ker je za ta slovenski teren najbolj primeren, saj je veliko hribov in s kolesom tam pregoriš. Avto je najbolj logična varianta. Kolo je lepo saj se rekreiraš in si na prostem, ampak moraš sprejeti kompromis, da boš bolj malo stvari videl.

Imam zložljivo kolo, da ga lahko dam tudi na vlak. Usedem se na vlak in odpeljem na drugi konec Slovenije, odprem kolo in se odpeljem. Zložim in grem nazaj na vlak. Super varianta.

Večinoma hodiš sam ali te kdo spremlja?

Včasih sem večinoma hodil sam ker sem to tudi veliko resneje delal, zdaj pa ko imam malo manj časa in to počnem večinoma čez vikende s seboj vzamem punco. Že tako nimava veliko skupnega časa, tako da tole vzameva za vikend izlete, da skupaj raziskujeva. Rad grem pa tudi s prijatelji in družino, pa paše kdaj da grem tudi sam.

Si kdaj iskal sponzorja?

Nikoli! Mislim, da bi vse skupaj potem izgubilo tisti pravi čar. To je moj oseben projekt, se mi nikamor ne mudi. Nimam pa nič proti, če se lahko s kom dogovorim, da pri njemu prespim ali kaj pojem. Najbolj sem vesel navadnih ljudi, ki slišijo za projekt in mi rečejo, da lahko pridem k njim pri njih prespim in kaj pojem.

Kako te ljudje sprejmemo, ko prideš v kraj?

Večinoma pozitivne imam pozitivne izkušnje. Sicer bi verjetno lahko rekel, da večina ljudi sploh ne ve kaj počnem. Komu se zdi čudno, če se slikam ali pa sploh, da pride Kranjska registracija v kakšno vas. Se pa kaj hitro obrnejo in gredo po svoje in to je to kar je tega stika. Te pa v teh majhnih vaseh kar spremljajo kamere v obliki oči, vidiš, da se zavese premikajo.

Kraj, ki se ti je vtisnil v spomin?

Kraji so kraji in vsi so lepi po svoje. V spomin se ti vtisnejo spomini in lepa doživetja z ljudmi.

Zelo lepa doživetja sem doživel na Dolenjskem in Posavju, med vinogradi, starimi mestnimi središči in zidanicami. Pa v zaledju obale... Na koncu ugotoviš, da je povsod lepo, važno je le s kom greš. Kdaj pridem v kakšno »zabačeno vas « in se sprašujem, če bi imel drugačno mnenje, občutek o temu kraju, če bi tam koga poznal. Žal mi je, da ne poznam v vsakem kraju koga, ampak potem bi pa težko speljal ta projekt (smeh).

Občudujem to romantiko, ki jo prinaša posamezni kraj. Zdi se mi, da ljudje, ki tam živijo tega sploh več ne opazijo.

Bi izpostavil, kakšno anekdoto? Kaj kar se ti je zgodilo?

Neprijetne stvari pozabim, tak sem. Predvsem mi je neprijetno, ko kdaj zatavam. Na računalniku je videti super cesta, ko pa prideš na teren pa kar ni ceste je le makadam in kolovoz. Sem že večkrat obtičal sredi gozda, mi je počila guma... ampak sem se vedno izmazal. Z avtom so vedno težave.

Kar se tiče ljudi so pa zelo lepi spomini, najlepše je to ko koga srečaš in s tabo spregovori par besed.

Kaj ti je najlepši del projekta?

Najlepši občutek je sicer na terenu, ampak je čudovit tudi, ko pridem nazaj in lahko vnesem v zemljevid, kaj vse sem obiskal. Ko shranim slike in poimenujem po naselju. Prav uživam v tem.

Videl si že veliko sveta in sedaj tudi Slovenije: Bolje svet ali Slovenija?

S tem projektom sem zbrisal to mejo. Če hočeš videti drugačnost, ni treba v tujino! Če hočeš potovati daleč, ni treba nujno v tujino.

V projektu je del domoljubja, imam rad domovino. Kranj je moj dom in ne Slovenija, zato sem začel doživljati tudi potovanje po Sloveniji kot potovanje, ko grem na drug konec sveta.

Zelo zanimivo mi je poslušati lokalne radijske postaje, saj slišiš drugačno glasbo, drugačne novice in že preko tega lahko vidiš, kako različni smo si. Priporočam, da ko greste v posamezen del Slovenije poslušate njihove radijske postaje.

Bi bralcem svetoval, da raziščejo Slovenijo?

Seveda! Zdi se mi, da smo taki, da radi hodimo po Sloveniji, a še vedno le za en dan. Ne poznamo sicer vseh skritih kotičkov, raje hodimo na tiste znane. Ne gledamo pa na Slovenijo tako, da bi po njej lahko potovali več dni. Tako kot Francozi, ki morajo za dalj časa na jug Francije in spoznati to okolje.

Slovencem bi svetoval, da izkoristijo okolje, ki nam ga ponuja Slovenija in si vzamejo več dni, da se zapeljejo načrtovano po Sloveniji. In si naredijo mini projekt Slovenija in obiščejo Slovenske regije.

Zdi se mi, da se tudi za hribe navadimo, da hodimo vsak vikend v isti hrib. Pa je škoda, ker imamo veliko lepih hribov. Tako jaz dojemam skozi svoje oči, nekdo pa verjetno misli, da zakaj to počnem, če bi bil lahko doma.

Ampak vidim, da je kar nekaj takih, da razmišlja tako kot jaz. Saj mi pišejo, da so se lotili podobnih mini projektov. In vsem nam je isto, da imamo radi svojo deželo in izzive. In smo našli način, da to združimo.

Delaš to predvsem zaradi izziva?

Taki ljudje smo, da potrebujemo izzive. Če bi si pred leti rekel le, da bi rad spoznal Slovenijo bi pač šel na par izletov in to je to. Sedaj sem pa sami sebi dal izziv in poslanstvo. Več kot potujem po svetu, manj mi je zanimivo, če nimam nekega izziva, poslanstva, da tam nekaj poznam ali vidim.

Postavljate si izzive, tako za potovanje kot za življenje.

Ko boš zaključil kaj potem? Te čaka svet?

To, da bom obiskal vse države na svetu, sem si že nekaj časa nazaj zadal in to bom storil, zato se mi ne zdi to nek hud cilj, izziv. To se bo zgodilo, ker rad potuje. Kakšen bo pa moj naslednji izziv bomo pa še videli.

Rad bi svoj projekt bo zaključku predstavil ljudem, jih spodbudil, da več raziskujejo Slovenijo. Predvsem bi rad mladim in otrokom predstavil Slovenijo kot zelo zanimivo destinacijo, zato upam, da bom šel po šolah in imel možnost predstaviti Projekt Slovenija.