[INTERVJU] Vodnik psičke reševalke Boštjan Gartnar: »Reševanje je način življenja!«

Tokratni intervju je bil nekaj posebnega tudi zame. Kot prvo je bila že lokacija intervjuja malo drugačna, saj smo se dobili v naravi, sredi gozda, kjer se sogovornika najbolje počutita. Kot drugo pa sem imela kar dva sogovornika, psička Tara, ki je specializirana za iskanje pogrešanih v naravi, sicer ni bila tako zgovorna kot njen simpatični vodnik Boštjan Gartnar, a so bila precej bolj zgovorna njena dejanja. Z Boštjanom sta mi namreč demonstrirala, kako reševanje v naravi poteka in moram priznati, da Tara ni od muh!

Tara je petletna mešanka med nemško prepeličarko in angleškim kokeršpanjelom. Je operativni pes in ima opravljen A in B izpit za iskanje pogrešanih oseb v naravi ter mednarodni izpit za iskanje pogrešanih.

Spodaj si lahko preberete, kako je Boštjan postal vodnik reševalnega psa, kako sta s Taro začela ter kako potekajo njuni treningi in sama reševanja.

Tara je tvoj prvi reševalni pes?

Od nekdaj smo imeli pse in Tara je k nam prišla kot hišni kuža, a se je že v mali šoli za pse pokazal njen potencial. Bila je namreč zelo vodljiva, ima miren značaj in je zelo stabilna. Inštruktorica jo je velikokrat uporabljala tudi za učenje psov, ki so imeli kakršnekoli težave. Na koncu male šole so mi dali izbiro, če bi rad njeno znanje v prihodnosti nadgrajeval. Tako sem začel razmišljati o tem, da bi postala psička reševalka. Ravno v tem času je brat pomagal predsedniku združenja poklicnih gasilcev na sejmu v Velenju in je rekel, da bodo imeli vodniki reševalnih psov demonstracijo in naj si pridem ogledat ali je to res nekaj, kar bi me zanimalo. Tam sem se še pobližje spoznal s tem področjem, doma pa sem poklical v najbližji klub, ki se nahaja v Kranju. Inštruktor Andrej Žunič je Taro pregledal in poskušal ugotoviti ali ima potencial za reševalnega psa. Ugotovil je, da je Tara primerna, a mi je takoj povedal, da je le 70 % na psu, vse ostalo pa je odvisno od mene. In tako sva danes, kjer sva.

Torej se nisi najprej odločil, da želiš postati vodnik reševalnega psa, ampak te je Tara do tega pripeljala?

Tako je. Pravzaprav me je tudi ona izbrala. Ko sem šel ponjo, sta bili na voljo še dve psički in so mi rekli naj si eno zberem in ona je nekako prišla k meni.

Kakšen mora biti pes, da postane reševalni pes?

Najbolj pomembno je, da ima pes nagon in željo po iskanju. Na primeru rečeno, če bi sedaj vrgel v grmovje žogico, mora pes vztrajal toliko časa, dokler žogice ne najde. Mora biti stabilen, okolica ga ne sme zmotiti in mora biti agilen. Ampak kot sem poudaril, najbolj je pomemben značaj psa. V našemu klubu smo na primer vsi pristaši lovskih psov z izrazitim lovskim nagonom. Ta nagon smo iz lova živali preusmerili v iskanje ljudi.

Je več vrst reševalnih psov, vidva pa sta se specializirala za iskanje pogrešanih v naravi. Zakaj?

Tako je, midva sva se tako odločila. Lahko delaš samo na iskanju pogrešanih v naravi, lahko se usmeriš na iskanje pogrešanih v ruševinah in lavinsko iskanje. Večina reševalnih psov v našem klubu po potrebi dela vse. Če bi sam lahko zavrtel čas nazaj bi se s Taro usmerila v iskanje pogrešanih iz ruševin. Je namreč zelo agilna, kdaj že malo pretirava, saj zleze v vsako luknjo. Nekateri psi se namreč ustrašijo takoj, ko se začne material premikati. Tara je stara 5 let in ker je omejitev v enoti MRT 8 let in morava kar pohiteti, če hočeva narediti kaj v tej smeri.

Kako zgodaj pa moraš začeti usmerjati psa v reševalne vode?

Midva sva začela pri 8, 9 mesecih. Toda, če bi takoj vedel, da bo Tara reševalka, bi preskočil malo šolo. Tisti, ki se odločijo že prej, da bo pes reševalec in je to že njihov drugi, tretji pes začnejo veliko prej. Izberejo si prav določeno delovno linijo psa o in naslednji dan, ko pride domov, je pes že na treningu. Pri nas se držimo tega načela, da začnemo s treningom čim bolj zgodaj, da pes takoj spozna kaj bo delal v svojem življenju. Psi so kot mladički še zelo dojemljivi in učljivi ter tudi veliko lažje pri mladičku odpraviš določene strahove.

Povedala sva, kako je Tara postala psička reševalka in kakšen mora biti reševalni pes, sedaj pa me zanima, kakšen pa mora biti vodnik reševalnega psa?

Najprej moraš imeti psa! (Smeh) Najprej moram poskrbeti za najino varnost. Ko pridemo na iskalno akcijo, imamo tam vodjo intervencije, ki se pozanima o vseh podatkih, kje se išče in koga iščemo. Potem pa se na terenu sam odločam, kam bi psa poslal. Predvsem moraš svojemu psu zaupati, s čimer sem jaz imel na začetku velike težave. Psa sem pošiljal levo,desno, sedaj pa sem vajen, da če hodiva po poti in zavije levo, potem nekaj je na tem. Skrbeti moram, da ima pes stalno na voljo vodo, da se ne pregreje, če je iskalna akcija poleti. Imeti moram tudi znanje prve pomoči in tudi veterinarsko prvo pomoč, če se slučajno psu kaj zgodi. Velika sreča je, da imamo v klubu tri veterinarje in vedno eden pride na intervencijo s svojim psom. Če najdeš pogrešano osebo, svoje obnašanje prilagodiš scenariju. Če je oseba nevarna se umakneš, če je dementna se lepo pogovoriš z njo itd.

V koliko akcijah sta že sodelovala?

Ne štejem jih ravno, sva jih pa letos imela že kar nekaj. Je pa tako, da niso vedno akcije s srečnim koncem, zato mora imeti vodnik psa tudi to lastnost, da zna pustiti akcije za seboj.

Kako pa trenirata, ker verjetno morata nenehno vzdrževati nivo znanja in tempo, da sta pripravljena, ko vaju pokličejo na akcijo?

Kot prvo imamo treninge v klubu. Na primer ob ponedeljkih imamo trening poslušnosti pod vodstvom trenerjev Andreja Žuniča in Davida Pogačnika in ob četrtkih imamo iskanje (enkrat je ruševinsko iskanje in enkrat IPO iskanje). Pri psu ni tak problem preklapljati, ker vedno ve, da išče vonj.

Trenirava pa tudi sama. Kdaj je tako, da cel teden ne delava nič posebnega, ampak greva samo na sprehod. Delava s hrano in imam brikete, ki sem jih razdelil po vrednosti. Bolj, ko je trening zahteven, boljša je hrana, ki jo dobi kot pohvalo.

Najraje treniram pred blokom, pa ne zato, da bi se rad kazal pred drugimi. Trenirava zjutraj, ker je takrat največ motenj. Ker so tudi na izpitu in terenu motnje. In tako delava nekih 5 do 10 minut in takrat pričakujem od nje 100 % pozornost.

Ko se učiva iskanja, uporabljam skrite žogice. Veliko mi pomagajo tudi domači, saj vedo, kako je potrebno delati z reševalnim psom. Veliko delam z bratom, saj vidim, da tudi njega zanima to področje.

Mi lahko še malo več poveš o vašem klubu?

Naš klub se imenuje Klub vodnikov reševalnih psov Kranj. Imamo 30 članov in tri inštruktorje. Julka Korenčan ima skupino, ki je v večini sestavljena iz začetnikov. Večji poudarek v tej skupini je v iskanju pogrešanih v naravi. Članov je toliko, da se na treningih razdelimo v skupine, da lahko izvedemo kvaliteten trneing. V klubu ne strmimo k kvaniteti ampak h kvaliteti. Zato kdaj koga tudi zavrnemo.

Na Struževem imamo poligon, kjer imamo tudi svoje izpite. Treniramo tudi v okoliških gozdovih, ki jih imajo inštruktorji pregledane, da se ve kateri so primerni recimo tudi za začetnike in kateri ne.

Treninge vedno sestavljamo tako, da je stopnja še malo bolj zahtevna kot na tekmovanju za katerega se pripravljamo. Pogosto tudi menjamo lokacije.

Omenil si, da vas je v klubu veliko. Se ti zdi, da je v Sloveniji zadostno število vodnikov reševalnih psov?

Če gledamo iz mojega vidika, menim, da nas je veliko. V svetovnem merilu smo Slovenci elita, saj nas kamorkoli pridemo, gledajo s strahospoštovanjem. Vsi smo namreč prostovoljci tako kot pri gasilcih. Zdi se mi, da taki smo Slovenci, kar delamo ali smo gasilci ali reševalci, delamo to z vsem srcem. Kdaj se s kolegi pogovarjamo in če bi nas kdo slišal bi mislil, da govorimo o investicijah v nepremičnine, ubistvu pa se pogovarjamo o psu. V Sloveniji imamo kvalitetne pse in vodnike, svetovne podprvake in prvake. Ne glede na to, kako majhni smo Slovenci, imamo res ogromen potencial v primerjavi z drugimi.

Reševanje torej ni le neka obstranska dejavnost?

Ne reševanje je način življenja! Na začetku so me opozorili, da ko bom enkrat začel z reševanjem, da se bo moje življenje podredilo temu. Ampak sem si mislil, da ne vedo kaj govorijo. Pol po tem, pa sem se začel spraševati, zakaj imam toliko pasjih stvari v avtu in stanovanju. Čisto padeš v to.

S Taro tudi tekmujeta?

Za naslednje leto se bova začela malo bolj resno pripravljati.

Kako pa potekajo tekmovanja?

Podobno kot izpiti, svetovno prvenstvo je na primer kot izpit B kategorije. Pred sabo imaš nekje okrog 4 hektarje velik teren, na kateremu so tri pogrešane osebe in jih morata skupaj s psom najti v 30 minutah. Edina razlika pri tekmovanju je, da ko prideš do pogrešane osebe ni potrebno opraviti »posveta«, kdo si itd. Samo prideš do osebe, potrdiš, da si jo našel in nadaljuješ.

Sledi poslušnost, kjer mora pes skozi tunel, čez vodoravno lestev itd. preverjajo tudi stabilnost psa, kjer mora hoditi ob tebi nato pa dvakrat ustrelijo s pištolo, da vidijo ali se pes prestraši. Na koncu pa se seštejejo točke in zmaga tisti pes, ki zbere največ točk.

Reševalci morate biti vedno v pripravljenosti, predvidevam, da imaš tudi vso opremo že pripravljeno na akcijo?

Tako je, jaz imam vse že pripravljeno v avtu. Če bi zdaj dobil sporočilo, bi se ti moral opravičiti, prekiniti intervju in oditi. Imam vse že v prtljažniku, tudi škornje za gozd, opremo imam vso pripravljeno, s seboj imam vedno tudi nekaj vode. Tako, da ko dobim sporočilo samo greva.

Kaj bi svetoval nekomu, ki razmišlja, da bi postal vodnik reševalnega psa?

Najprej naj se še enkrat vpraša, če je to res nekaj kar si želi in ni to le neka muha, ker je pes pokazal določeno nadarjenost. Ko enkrat postaneš vodnik reševalnega psa, se vsaj 70% tvojega življenja vrti okrog psa, zato se mora vprašati ali si to res želi. Ko pa se enkrat odloči, naj poišče klub v svoji bližini in naj pristopi do njih. Oni bodo tudi pregledali psa in točno povedali ali je primeren za reševanje.

Najbolje je tako. V naših očeh se mogoče zdi, da je naš pes primeren za reševalca in se potem na koncu izkaže da temu ni tako. Veliko bolje, da se psa pripelje k nekomu, ki ima izkušnje.

Vodnik mora biti na drugi strani fizično sposoben, ker se lahko iskalne akcije zavlečejo tudi na par ur naporne hoje po gozdu.