Naravno gibanje

Zdravniki, fitnesguruji in mediji nas nenehno opozarjajo, da le redna vadba vodi do bolj zdravega in daljšega življenja ter bolj slokih in privlačnih teles. Naši junaki so trenirani atleti, ki z izklesanimi telesi pobirajo medalje in dajejo zgled. Zakaj torej fizičnega naprezanja, ki naj bi bilo tako univerzalno dobro, ne sprejemamo z odprtimi rokami, ampak prej z odporom? Zakaj se raje zanašamo na tehnologijo, da nas sili v zahtevane dnevne korake in tedenske kilometre?

Čtiva o vadbi in rekreaciji je več kot preveč, a kot pojasnjuje harvardski profesor evolucijske biologije dr. Daniel Lieberman, ki se je proslavil že kot promotor gibanja, bosonogega tekanja in je s knjigo Zgodba človeškega telesa (UMco, 2015) dokazoval, da so »civilizacijske bolezni« posledica neskladja naših pradavnih teles s sodobnim okoljem: "Telesna vadba je fiziološko razumljiva le iz evolucijskega vidika, vedenjsko pa le z antropološkega.« Za razumevanje znanosti okoli vadbe brez teh znanj torej ne bo šlo. Lieberman se v najnovejši knjigi Naravno gibanje, znanost telesne aktivnosti, počitka in zdravja zato loti teme na nov, poljuden in njemu lasten zabaven način. Ob tem pa razbije več kot ducat mitov, ki jim, ko gre za vadbo in rekreacijo, še vedno slepo verjamemo.

Prvi in bržkone glavni mit je odkriti, ali smo se kot vrsta res razvili, da se gibljemo in vadimo. Resnica je, presenetljivo, ravno nasprotna! Da, obstajajo prepričljivi evolucijski razlogi, zakaj ima večina ljudi močan odpor do vadbe, ki jo Lieberman definira kot prostovoljno dejavnost z namenom izboljševanja posameznikovega zdravja. Ko je prav Lieberman preučeval Tarahumare v Mehiki in Hadze v Tanzaniji, jim je bilo njegovo jutranje tekanje docela nerazumljivo. »Čemu bi si kdo želel fizično naprezati, če pa se mu ni potrebno?« je bilo pogosto vprašanje, ki ga je dobival. Smo torej zahodnjaki v naši obsedenosti s fitnesom res čudni?

Nakup v spletni trgovini >>> NARAVNO GIBANJE

Hja, čuden je pač le način, kako sodobniki to počnemo. Naši predniki niso imeli nobene potrebe niti želje, da bi se šli rekreacijo, saj so se v vsakdanjem življenju morali vsled preživetja veliko gibati. To je pač terjal njihov lovsko-nabiralniški vsakdanjik, ki ga nekatera ljudstva tudi dandanes še vedno prakticirajo. Prav študije njihovih gibalnih vzorcev kažejo, da se npr. povprečni Hadza vsak dan giblje tudi do dvanajstkrat več kot povprečni zahodnjak (ki s svojo pametno uro dnevno ne nameri več kot 5000 korakov). Gibanje je med staroselci še vedno nuja, in to praktično celo življenje, tudi v pozni starosti. "Skoraj nikomur v naši pretekli zgodovini," ugotavlja Lieberman, "tudi starim staršem, se ni uspelo izogniti več uram hoje, teka, kopanja, plezanja in drugemu ročnemu delu."

Kljub temu, da Lieberman našo inherentno lenobo lepo razloži, pa je ne opravičuje. Nedejavnost pač v nobenem pogledu ni koristna. Dolgotrajno sedenje, posebej na stolih, zmehča naš mišično-skeletni ustroj. A ni vse izgubljeno. Že kratkotrajna prekinitev mirovanja lahko telesu povrne živahnost in agilnost, pa seveda moč in vzdržljivost. Lieberman izvrstno poda razlage fiziologije in biomehanike številnih telesnih dejavnosti, pri čemer vsako poglavje posveti eni dejavnosti (hoja, tek, trening z utežmi itd). Tudi če ste že poznavalec tematike, vas bodo navdušile nove informacije in dognanja, ki jih naniza. Ko k temu doda še poglavja, ki razčlenijo koncept poškodbe in popravila, vam postane jasno, da je šele z vadbo in povzročeno travmo lahko aktiviran telesu lasten protivnetni sistem. Čemu služi, se sprašujete? Brez njega pač ni zdravja, še manj dolgoživosti.

Nakup v spletni trgovini >>> NARAVNO GIBANJE

Ko boste z Liebermanom osvojili, da sedenje ni novo kajenje (namig: tudi sedeti se da učinkovito!), da ni res, da je spanje za mevže (manj je več ne velja vedno!), da si s tekom ne boste uničili kolen, a da je včasih bolje dobro hoditi kot slabo teči (če pa ob tem dvignete še kako breme, ste v občutni prednosti!) in da se zaradi staranja ne gibljete manj (ampak ravno obratno!), vam bo zadnji del knjige v užitek in veselje. Tako kot vadba, čeprav je ta v sodobni obliki velikokrat vse prej kot privlačna. Najboljši način, da torej naredite več, je, da si poiščete aktivnost, pri kateri pravzaprav uživate, se celo igrate in si ustvarite nekaj dodatne motivacije, ko to začnete prakticirati skupaj z drugimi, s sotrpini.

Naravno gibanje je odličen vodnik in branje za vsakogar, ki želi razumeti, zakaj se je tako težko spraviti v gibanje, a zakaj to vseeno moramo početi. »Najlažji način, da svet naredimo boljši za vse, je, da več ljudi vsaj malo bolj fizično aktiviramo,« dodaja. Po branju knjige se boste z njim nedvomno strinjali.