Slemenova špica (1911 m)

Eno izmed imenitnejših razgledišč na Jalovec in na Mojstrovko je kar dobro obiskano, čeprav Slemenova špica na marsikaterem zemljevidu sploh ni označena. Za vzpon priporočamo jesen, ko porumenijo macesni. Ker je vzpon z Vršiča povsem nezahteven in razmeroma kratek, pa lahko na ta vrh skočimo mimogrede, ko se peljemo čez naš najvišji cestni prelaz. Na vrh vodita tudi daljši poti iz doline Tamar: mimo Črnih vod po lahki, skozi Grlo pa po zahtevni poti pridemo v dveh urah. Največ pohodnikov pa pride iz vršiške smeri: krajša pot vodi prav z vrha prelaza, daljša pa od Erjavčeve koče slabih sto višinskih metrov nižje. Pot s tem podaljšamo za deset do petnajst minut in se izognemo gneči na vrhu in plačilu parkirnine.

Pod steno Male Mojstrovke
Začetni, strmejši del vzpona se začne na drugi strani ceste, nasproti parkirišča. Po skaloviti, precej strmi poti, se vzpnemo do naslednje cestne serpentine, ki jo obidemo po desni strani in v ključih nadaljujemo strm, soncu izpostavljen vzpon. Dvajset minut do pol ure od izhodišča se z leve priključi pot z Vršiča. V najprej zmernejšem vzponu, ki se malo naprej spet napne, nadaljujemo še dobrih tristo metrov do razpotja na sedlu Mala vratca, kjer se levo zavije na Malo Mojstrovko (2332 m, ena najbolj izpostavljenih poti v naših gorah), desno pa zavije neoznačena steza na Prednje Robičje (1941 m).

Nadaljujemo naravnost (ni smerokaza za Slemenovo špico) in se rahlo spustimo. Na levi strani se lepo vidi steno Male Mojstrovke, ko pot malo naprej zavije v levo, pa se pod nami pokažeta najprej dolina Male Pišnice, potem pa še Tamar. Razgled se odpre tudi proti Poncam, proti levi pa počasi zagledamo Jalovec.  Naravnost nadaljujemo do razpotja, kjer se pot spusti v Tamar, mi pa se vzpnemo desno, najprej po strmi skalnati poti, ki se le malo naprej položi in nas čez travnik pripelje na razgledni vrh.