Transverzala

Tekom dneva sva se dogovarjala za rendes-vouz v Škofji Loki, kamor bo privandral z Blegoša čez Lubnik. To je bila še zadnja priložnost, da ga na njegovi krožni poti še ulovim, zato sem bil kar malo nestrpen, ker je nekoliko zamujal. Ali pa je kje zgrešil? Vedno bolj pogosto pogledujoč na grad sem pričakoval zaprašenega, izmozganega, morda celo malo namrgodenega hodca, potem pa me iz smeri mestnega trga preseneti glas, skoraj vrisk. Pred mano se naslika sloki, nasmejani, skoraj evforični avanturist, zakliče »Živjo«, se kulturno predstavi in v isti sapi prida: »Do konca grem, veš, zdaj sem ko v transu!«

Ko smo se doslej pogovarjali o Transverzali, smo v misel jemali prečenja naše ljube domovine od Pohorja čez vse tri gorske verige do morja. A Slovenska planinska pot, kar nam v novem potopisnem romanu Transverzala razjasni Kenda, osnovnega poslanstva snovalcev še zdaleč ne izpolni. Prava dolga pot, ki si zasluži to eminentno ime, mora biti krožna, povezovalna in združevalna. Za kraje, vršace in ljudi na njej. Zato je najprej lastnoročno izrisal, potem pa lastnonožno tudi prehodil pravo Slovensko transverzalo. Skoraj 1200 kilometrov dolgo in za 70 tisoč višinskih metrov razgibano je najprej ustrezno dopolnil in popravil na trenutni severni »stari polovici«, potem pa opravil še izjemno delo in izkrčil ter dodal še južni in osrednji del.

Jakob J. Kenda je navdušil že s prvim potopisnim romanom Apalaška pot. Kot prvi Slovenec je ni samo prehodil, ampak tudi vrhunsko ubesedil. Pri njegovem drugem projektu so bila pričakovanja zato velika – in avtor ne razočara. Ravno nasprotno; če smo pri Apalaški komajda vsrkavali vse impresije, popise doživetij in močne portrete ljudi in krajev ob poti, se tokrat počutimo bolj domače, a iz strani v stran bolj presenečeni. Smo res vsak trenutek le nekaj ur hoda proč od najlepših razgledov, srčnih ljudi, ki jih negujejo, in bogate zgodovinske dediščine, ki jo samo peš lahko v polnosti izkusimo? Kenda že meni tako in bralca, ki mu je naravni svet vsaj malo pri srcu, prepriča že precej pred koncem knjige.

V maniri največjih poti na svetu tudi Transverzalo lahko pričneš, kjerkoli ti srce poželi, saj ima skoraj vsako večje mesto pri nas svojo pristopno pot. Avtor pot začne kar v Ljubljani in jo prek Polhograjcev z otrokoma udari čez Idrijsko v Trnovski gozd, se po stari polovici spusti do Slavnika, potem pa pot obrne v notranjost in tu se avantura pošteno razživi. Od Snežnika preko Kočevskega roga in čez Gorjance odkrije neverjetne in mestoma zelo zahtevne poti, ki žal ne uživajo dovolj pozornosti pohodniške srenje. Posledično je tudi koč in markacij izdatno manj in prav Transverzala ima poslanstvo, da to spremeni na bolje. Čeprav mi domači hribovski svet ni povsem tuj, pa so me neverjetni popisi, misteriozni svet naših južnih pragozdov in obilo vzponov, ki se jih tam niti ne bi nadejal, popolnoma posrkali vase.

Spretna vključitev Posavskega hribovja, ki se priključi južnemu delu Pohorja, potem pa čez Kozjak zavije na Koroško, bralcu ne pusti počivati. Ko otrokoma pomahamo v slovo, smo že v napetem pričakovanju novih sopotnikov. Če je še niste, boste sedaj hoteli prebrati Apalaško pot; Kendi se pridružita ameriška prijatelja in posebej znamenita Marnie pride kot naročena. Zdi se, kot da dramatični vključki skalnih previsov, ki se začno v Kamniško-Savinjskih, odlično sovpadejo s čustvenimi razkritji in napetimi pričakovanji snidenj in razhodov.

Že »stara polovica« Transverzale ima v visokogorju, še posebej Julijcev, kar nekaj zadreg, ki povprečnega, tudi kondicijsko pripravljenega pohodnika presenetijo s klini, jeklenicami in zračnimi prehodi. Kenda to elegantno reši, saj predlaga tri različice; lažjo za svizce, težjo za gamse in najzahtevnejšo za kozoroge. Avtor je seveda doma v previsnih razpokah in dolgih raztežajih. Ne samo plezalno, pač pa tudi poetično in živopisno razpoložen v najtežjih smereh celo recitira in pesni, meditira in se glasno navdihuje. Občasno priobči, da so nekateri odseki priljubljenih poti obljudeni že na meji spodobnosti.

K sreči doktor literarnih ved Jakob J. Kenda ni kak akademik, ki bi do onemoglosti prelagal študijsko gradivo, pač pa aktiven, radoveden in energičen raziskovalec. Da je obenem izjemen opazovalec, plodovit pisec in literarni velemojster, je neizmerna dodana vrednost slovenskega knjižnega prostora. Poglobljen in študiozen, slikovit in neposreden, poetičen, sočen in zabaven (le kje še bi lahko prebrali briljantni »venec vršacev… pa je bil kakor velikanski obešalnik za perilo pred hišo, v kateri je počila vodna cev…), a obče razumljiv preseneti tudi najbolj zahtevnega bralca. Popotniška literatura je zaradi njega spet postala seksi.

Transverzalo morate najprej prebrati, potem pa vam obljubim, da vas bo mikalo vsaj del nje, če ne sčasoma kar celo, tudi prehoditi – ali pa biti vsaj malo pohodniški angel. Od Jakoba J. Kende pa boste seveda želeli še kako popotniško nadaljevanje. Kam jo bo mahnil naslednjič?