Največja slovenska planina je danes zavarovana kot krajinski park. Njena posebnost so edinstveni pastirski stanovi okroglega tlorisa s strehami iz smrekovih skodel. Marsikdo ne ve, da pastirske koče niso stare več kot petdeset, šestdeset let, saj so jih med drugo svetovno vojno Nemci požgali. Lastniki koč so še danes okoliški kmetje, mnoge od njih pa oddajajo v najem turistom. Poleti se na planini še vedno pasejo krave, življenje planšarjev pa danes spoznamo v Preskarjevem muzeju, ki je žal odprt le v času pašne sezone.
Po trasi svetovnega prvenstva
Vzpon iz Stahovice do Zelenega roba je pozimi v snežnih razmerah precej zahteven - v obe smeri prehodimo okoli 18 kilometrov in premagamo več kot 1250 metrov višinske razlike. Tako se večina na Veliko planino poda kar z nihalko iz Kamniške Bistrice, ki ima zgornjo postajo na Šimnovcu (1407 m). Od tam se sprehodijo na Zeleni rob (lahko izberejo sedežnico!), do Male in Gojške planine ali celo do Kisovca. Mi smo tokrat v zelo mrzlem in predvsem vetrovnem vremenu izbrali pot, ki v veliki meri sledi tudi trasi svetovnega prvenstva v gorskih tekih, ki so ga leta 2010 pripravili slovenski organizatorji.
Iz Stahovice se pri Calcitu odpravimo desno, po strmi asfaltirani cesti, ki vodi v vas Prapretno. Na drugem ostrem ovinku pridemo do Lovskega doma Stahovica, kjer se začne makadam. Po cesti nadaljujemo še približno 400 metrov, potem pa skrenemo levo na označeno pešpot, po kateri skrajšamo pot do vasi Prapretno. Tam pred seboj že zagledamo cerkev na Sv. Primožu (842 m). Kakšnih dvesto metrov potem, ko zapustimo skupino hiš v Prapretem, se na levem ovinku pot odcepi desno. Nadaljujemo po ožji cesti, še vedno proti Sv. Primožu, ki ga tudi vidimo med drevesi, po nekaj minutah pa skrenemo levo na ožjo pot, ki se strmeje vzpne (pot bi lahko podaljšali tudi čez Sv. Primoža, kjer pa zna biti ob koncih tedna precejšnja gneča).
Pot se v nadaljevanju vzpenja precej strmo skozi gozd, občasno pa nas preseneti razgled proti Kamniku. Po uri in pol pridemo na razpotje: leva vodi po razglednem pobočju čez Pasje peči, desno pa se tako imenovana zimska pot vzpne čez pobočje Pirčevega vrha (1373 m). Predvsem v sneženih in poledenelih razmerah priporočamo sicer nekoliko daljšo desno pot, je pa res, da so pred časom z lesenimi elementi uredili tudi pot čez Pasje peči, ki tako ni več pretirano nevarna, zahteva pa več koncentracije, ker je precej ozka. Gor grede smo se vzpeli po desni poti in se vračali čez Pasje peči.
Po spustu s Pirčevega vrha pridemo do razpotja. Desna pot vodi na Planino Kisovec, mi pa nadaljujemo naravnost in se po čedalje bolj strmi poti vzpnemo na Malo planino. Tam se moramo pozimi zanesti na smerokaze. Mimo Črnuškega doma (1526 m) se tako blago vzpnemo do Domžalskega doma na Mali planini (1534 m). . Nadaljujemo proti Zelenemu robu - pred seboj nekoliko bolj desno, na pobočju vidimo Kapelo Marije Snežne - tu smo že na Veliki planini. Pod cerkvijo je razpotje: desna pot je bolj obiskana in vodi vzhodno od Gradišča (1666 m), po levi pa se moramo še nekoliko bolj povzpeti in do Zelenega roba pridemo z zahodne smeri. Tja grede smo izbrali vzhodno, nazaj grede pa bolj razgledno, panoramsko zahodno pot, ki vodi više nad planino.
Nazaj peš ali z nihalko?
Če ostane še kaj moči v nogah, priporočam vzpon na Gradiščče, od Zelenega roba do vrha ni več kot deset minut hoda. Vračali smo se tako rekoč po isti poti - če moči zmanjka, pa se lahko od Zelenega roba spustimo do Šimnovca in se v dolino zapeljemo z nihalko. Na izhodišče v Stahovico se lahko od tam zapeljemo s Kamnik busom - vozni red najdemo tukaj.
Če gremo v obe smeri peč, lahko pozimi pričakujemo tudi več kot šest ur hoje. Če pot poledeni, pa nikar ne pozabimo na manjše dereze, saj je lahko spust dosti bolj zahteven od vzpona.
nazaj na vrh
