Vrtača (2181 m) z Ljubelja

Čeprav drugi najvišji vrh v Karavankah, je Vrtača pred pogledi iz Ljubljanske kotline skrita za bolj obiskanima Stolom (2236 m) in Begunjščico (2060 m). Ne vidi se je niti s prelaza Ljubelj, od koder smo se tokrat podali na vrh. Kot mogočna gora se razkrije šele pri obnovljenem planinskem domu na Zelenici, v okviru katerega deluje tudi Gorniški učni center Zelenica. Množice pohodnikov se ustavijo tam, nekateri pa nadaljujejo bodisi levo na Begunjščico bodisi naravnost na Stol ali na Vrtačo.

Na Zelenico po (nekdanjem?) smučišču
Pot se začne pri opuščenem hotelu na Ljubelju. Z velikega makadamskega parkirišča nas planinski smerokazi za Zelenico, Vrtačo in Stol usmerijo po kolovozu. Po le nekaj minutah hoje markaciji sledimo desno na ožjo stezo, po kateri si le skrajšamo ovinek in čez minutko se vrnemo na kolovoz. Kakšnih deset do petnajst minut se vzpenjamo skozi gozd, potem pa pridemo na smučišče in nadaljujemo pod sedežnico. Na razpotju malo naprej se usmerimo levo (markacija je na stebru, kakšnih dvajset metrov naprej). Vzpon pod žičnico po razdrapanem kolovozu po dolini med Begujščico na levi (jug) in Ljubeljščico na desni (sever) je tudi naprej zmerno strm, le pod kočo na Vrtači se vzpne nekoliko bolj strmo.

Od koče nadaljujemo po ožji poti, ki pod žičnico zavije v levo in na drugi strani doline pripelje med ruševje. Po bolj skalnatem terenu se vzpnemo bolj strmo in višje pridemo na širšo pot. Sledimo ji nekaj minut do razpotja, kjer zavijemo desno na pešpot. V nekaj minutah prispemo do Doma na Zelenici.

Na avstrijsko mejo
Kočo obidemo po desni strani in se vzpnemo po smučarski progi. Na naslednjem razpotju zavijemo desno (naravnost Dom pri izviru Završnice) in prečkamo smučišče. Tu se lepo vidi vrh. Na drugi strani smučarske proge mimo manjšega balvana sledimo ožji pešpoti, ki se skozi gozd nekoliko spusti, potem pa se zmerno vzpne ob pobočju čez melišča in travnike južnih pobočij Palca (2026 m), Žleba (1916 m) in Vrtače. Višje prečkamo pas ruševja, potem pa se vzdolž travnatega pobočja zmerno vzpnemo na vrh grebena, kjer poz zavije ostro desno.

Sledimo grebenski poti, ki se malo naprej vzpne precej bolj strmo. Vrha ne pričakujmo takoj, saj se pot še precej vleče. Nekaj mest je precej izpostavljenih, a izkušeni gorniki večjih težav nimajo. Vrh prepoznamo po velikem cepinu, ki so ga postavili avstrijski planinci.

V daljavo se razgled sproži predvsem proti severu, na avstrijsko Koroško, na zahod pa se lepo vidi Stol in daleč v ozadju vrhove Julijskih Alp. Na jugu lahko celo pot občudujemo Begunjščico, na vzhodu pa se vidi začetek grebena Košute z Velikim vrhom (2088 m).