Izleti - Brana (2253 m) iz Kamniške Bistrice

Gora zahodno od Kamniškega sedla je brez dvoma eden najbolje obiskanih dvatisočakov v Kamniško Savinjskih Alpah in je pravzaprav hišna gora Kamniške koče, od katere je do vrha največ poldruga ura hoda. Razgled z vrha je izvrsten, pot pa poleti ni prezahtevna, čeprav vodi tudi preko nekaj zavarovanih odsekov. Drugače je pozimi, ko je lahko usoden vsak zdrs, zato ima Brana med slovenskimi vrhovi za Triglavom najbolj črno statistiko. Previdno, torej!

Zahteven vzpon na Kamniško sedlo
S severne strani se na vrh vzpnemo iz Logarske doline in čez Frischaufov dom na Okrešlju, z juga pa iz doline Kamniške Bistrice, kjer se pešpot začne pri Domu v Kamniški Bistrici (vožnja po cesti naprej, proti Jermanci, je za motorna vozila prepovedana!). Že do Kamniškega sedla premagamo skoraj 1300 metrov vzpona, do vrha pa še slabih 300, torej nikakor ne gre za preprosto turo.

Po asfaltirani cesti se z velikega makadamskega parkirišča usmerimo mimo Doma v Kamniški Bistrici ter kapelice (na desni) in kmalu pridemo na makadam. Po petih minutah hoje nas smerokaz usmeri desno na pešpot, ki se precej strmo vzpne skozi gozd in vodi pod zanimivo previsno pečino do spodnje postaje tovorne žičnice za Kamniško sedlo. Tam pridemo na gozdno cesto, ki ji levo sledimo le nekaj korakov, potem pa nas markacije usmerijo ostro desno. Precej strmo se vzpnemo do kolovoza, s katerega že po desetih metrih zavijemo levo in naprej skozi gozd. V nadaljevanju se ob pobočju zlagoma vzpenjamo nad potokom Sedelščkom, ko pot zavije levo, pa se v ključih spet strmeje vzpnemo do opuščene planine, kjer stoji preprosta koča – Pri pastirjih (1418 m). Tam zapustimo gozd in se po kratki ravnini med nekaj balvani napotimo čez travnik, potem pa se pot spet strmo vzpne do Kamniške koče na Kamniškem sedlu.

Skalnat vzpon na vrh

Pri Kamniški koči nas smerokazi usmerijo levo po poti nekaj deset metrov pod robom sedla. Po krajšem, zložnem vzponu pridemo na razpotje, kjer se držimo levo (desno Frischaufov dom na Okrešlju). Rahlo se spustimo do obsežnega melišča, ki ga prečkamo ob pobočju. Takoj za meliščem je novo razpotje, kjer se držimo levo (desno Turska gora, Skuta in Cojzova koča). Pot se zdaj strmo vzpne po skalah. Priporočam, da nataknete čelado, palice pa pripnete na nahrbtnik, saj si je na več mestih potrebno pomagati z rokami. Pot je sicer dobro zavarovana z jeklenicami. Počasi zavijamo v levo, na manj strmo zahodno pobočje, po katerem pridemo na greben in se v zadnjih petih minutah vzpnemo po nezahtevni poti do velikega železnega križa na vrhu.

Razgled je izvrsten: od zahoda proti vzhodu se lepo vidi Veliki Zvoh, Kalški greben, Kalško goro, Grintovec, Skuto in Rinke ter v ozadju Mrzlo goro. Na drugo stran pa se lepo vidi Kamniško sedlo, Planjavo in v ozadju Ojstrico.

S Kamniškega sedla po melišču?
Z vrha se vrnemo po isti poti, s Kamniškega sedla pa se lahko del poti spustimo po melišču. Od Kamniške koče nadaljujemo nekaj sto metrov v smeri proti Planjavi do vstopa na melišče. Paziti moramo le, da se držimo desno oziroma proti zahodu, skozi ožji meliščnat prehod med rušjem, po katerem pridemo na pešpot malo nad pastirji.