[INTERVJU] Jamarski fotograf Peter Gedei: Ljudem prikažemo podzemni svet tak kot je: barvit in zanimiv!

[INTERVJU] Jamarski fotograf Peter Gedei: Ljudem prikažemo podzemni svet tak kot je: barvit in zanimiv!
01.06.2018 AVTOR: Maja Vojska
Eden od posameznikov, ki čarobnost podzemnega sveta prinašajo na plano, da ga lahko občudujemo vsi, je tudi fotograf Peter Gedei. Njegove fotografije te povsem začarajo.

Peter je po poklicu oblikovalec in kot sam pravi je jamarska fotografija njegov zelo resen hobi. Vse skupaj se je začelo, ko se je leta 87' vpisal v ljubljanski jamarski klub Železničar. Kmalu pa ga je prevzelo fotografiranje jamarskega sveta. Znan je predvsem v tujini, kjer se redno pojavlja v tiskanih medijih, predvsem koledarjih in na priznanih fotonatečajih, kjer posega po najvišjih mestih. Zadnjo in tudi najslajšo lovoriko je osvojil kar na domačem terenu, saj je zmagal na natečaju Poslikajmo Slovenijo med 8500 prijavljenimi fotografijami.

Revija Wired je Petrov instagram profil uvrstila med najboljše na svetu. Ne postaneš jamar čez noč, pa tudi fotograf ne.


Kaj vam pomeni jamarstvo? Kaj vas vleče v ta podzemni svet?

Dostikrat sem se vprašal, kaj me še vleče v podzemlje. Dejstvo je, da sama jamarska fotografija predstavlja tako velik izziv, ki ga praktično skoraj ne najdeš v nobeni obliki fotografije. Gre predvsem za izziv osvetlitve temnih prostorov. Zavedati se je treba, da je v jami tema in če hočeš prostor, kjer ni svetlobe osvetliti moraš imeti s seboj vso razsvetljavo. In na ta način, ko moraš sam ustvariti svetlobo, spodbujaš svojo kreativnost. Ni namreč vse pogojeno z že obstoječo svetlobo. Večji, ko je prostor v jami, več svetlobe potrebujem. To me vedno vleče, osvetljevanje teme. In pa seveda jame so vedno drugačne, ko prideš prvič v prostor je zelo zanimivo.

Po kakšnem ključu pa zbirate jame, ki jih slikate?

Vedno me fascinirajo večji prostori. Tudi jamska fotografija ima več zvrsti, lahko slikaš kapnike, živali, prostore ali jamarje v njej. Obvladati moraš vse zvrsti, tako te nobena jama na more presenetiti.

Jamo torej najprej raziščete?

Na začetku sem predvsem fotografiral raziskovanja, torej šli smo v neke nove jame in sem slikal, kako so raziskovali. Ukvarjal sem se z zgodbo in delal reportažo z repom in glavo. Tako sem začel pisati tudi blog. Potem pa sem začel več fotografirati v znanih jamah, kjer sem že vedel kaj pričakovati.

Poleg umetno ustvarjene svetlobe, kaj pa še potrebujete za dobro jamsko fotografijo?

Na začetku sem z opremo zelo eksperimentiral in sem s seboj v jamo nosil ogromno stvari. Sem samouk in vse glede jamske fotografije sem moral izumiti sam. Danes, ko vse izveš na internetu si je kar težko predstavljati, kako je to izgledalo. Potem pa, ko sem osvojil stvari, je prišla digitalizacija in je bilo potrebno vse znova. Veliko je opreme, čeprav se je zdaj vse zminimaliziralo, a vseeno sam težko nosiš vse, zato s seboj vedno vzamem ekipo. Če ne drugega, potrebuješ nekoga, da ti statira, predvsem v velikih prostorih, ko moraš prikazati, kako velik je. Jamar je tako merilo, zraven pa še pomaga s stojali in pri držanju fleša. So pomočniki za vse.

Torej imate jamarsko ekipo, ki gre povsod z vami?

Nekateri prijatelji gredo velikokrat z menoj. Včasih pa s seboj vzamem tudi jamarje, ki niso bili še nikoli zraven in se želijo kaj naučiti.

Omenjali ste vir svetlobe, kateri so še izzivi pri fotografiranju jam?

Nekako podobni kot pri samem jamarstvu. Jame so neznani prostor, vsak se sprašuje, kakšna je preden stopi vanjo. V jamah je stalna temperatura, blato, vlaga, ozki in široki rovi, jezera in reke … ni da ni.

In kako potem to vpliva na samo fotografijo?

Kakšne stvari so take, da jih lahko izkoristim za dobro fotografijo, recimo velik prostor ali nek markanten kapnik. Če primerno osvetlim ozek rov, tudi nastane zanimiva slika, vsaka jama ima nek element s katerim lahko delaš.

Ukvarjate se tudi s 3D fotografijo?

Sem tudi član stereoskopskega društva Ljubljana. Takoj, ko se je začel odvijati napredek na področju digitalizacije, sem se začel ukvarjati s 3Djem. Namreč 3D posnetek jame je največ kar lahko iztisneš iz nje. Jamo si je brez globine včasih težko predstavljati in to je za enkrat edini pristop s katerim naredimo občutek prostora. 3D doda tisto manjkajočo komponento in pokaže jamo v neverjetni luči. Oprema za 3D je drugačna, potrebuješ dva fotoaparata (lahko z enim, ampak niso tako dobri rezultati).

Jamski fotograf mora zagotovo biti potrpežljiv in vztrajen?

Veliko se jih loti fotografiranja v jamah, a po nekaj letih odnehajo. Tudi po svetu zato ni veliko dobrih jamskih fotografov. Vztrajnost je res bistvena, poleg tega pa ko prideš v jamo moraš videti tisti kader, ki ga želiš prikazati. Ni tako enostavno in mogoče tudi ne ravno vedno zanimivo.

Ta vztrajnost se vam je obrestovala, saj so vas prepoznali slovenski in tuji mediji, kot je na primer National Geographic?

Se mi zdi kar pomembno, da imaš potrditev in seveda vsak fotograf stremi k temu, da se njegovo delo objavi. Jamski fotografi ljudem prikažejo drug svet, ki je zelo zanimiv, raznolik in barvit.

Kako pa prisotnost fotografa vpliva na jamo?

V jamah moraš kot jamar seveda paziti na to kam stopaš in da ne poškoduješ kapnikov. Še pred dvajsetimi leti je bilo povsem normalno, da si hodil, kjer si hotel in otresal škornje, sedaj pa se je to zelo spremenilo in tudi v jamarskih šolah zelo poudarjajo ta spoštljiv odnos do jam in kako se v jamah obnašati.

Ko fotografiram, še bolj paznim na svoj vpliv v jami. Tudi, ko imam s seboj asistenta s katerim želim prikazati velikost jame, zelo pazim kam ga postavim. Ne bom ogrožal jame samo zaradi dobre fotografije. Nobena fotografija ni vredna tega.

A na žalost kljub temu, da skušamo biti mi čim bolj prijazni do jam, se najdejo ljudje, ki jim je vseeno in jame uničujejo zavestno.

Bi katerega od fotografskih podvigov posebej izpostavil?

Da, slikanje za francoski National Geographic. Sodelovala sta še Arne Hodalič in Katja Bidovec, in sicer smo dobili naročilo dveh francoskih potapljačev, ki sta se lotila prečenja francoske jame Padirac. Tako smo jih spremljali do zadnjega sifona in fotografirali. Gre za 8 kilometrov dolgo jamo (do sifona), polno jezer, blata, … V jamo smo šli za tri dni in s seboj smo nosili čolne. Bilo je zelo naporno in tudi malo stresno, saj smo morali narediti dobro fotografijo za objavo. Ampak fotografije so bile na koncu objavljene. 

Kaj pa vse lahko gre narobe pri fotografiranju v jamah?

No tako je, da nikoli ravno ne veš. Meni je enkrat padel fotoaparat v vodo, to je bilo pa edino kar se mi je takega zgodilo.

Več slikate jame v tujini ali v Sloveniji?

Če mi čas omogoča, grem tudi v tujino, a zadnje čase ne toliko. Mislim, da imamo v Sloveniji dovolj materiala. V tujini sem bil v Franciji, Italiji, Madžarskem in še kje.

Sodelujete tudi na zanimivih projektih kot je bil na primer goli koledar Jamarskega kluba Železniča. Mi lahko malo več poveste o tem projektu?

Prvi koledar je nastal že leta 2007, in sicer za leto 2008. Takrat je nastal predvsem zaradi štosa, ampak smo pa želeli narediti estetske fotografije. Takrat je bil koledar zelo uspešen.

Takrat smo vključili tudi moške, a tokrat smo želeli narediti koledar samo z ženskami, saj smo želeli pripovedovati zgodbo o jamskih vilah. Slikali smo predvsem v Sežanskem krasu. Punce so bile čisto za akcijo, sploh nismo mogli vseh predstaviti v koledarju, ker jih je bilo preveč. Odlična izkušnja. 

Značke:
Ključne besede:
Komentarji
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ