Koča stoji tik pod vrhom 1796 metrov visokega Velikega Snežnika, najvišjega vrha Snežniškega pogorja, ki obenem slovi tudi kot najvišji slovenski vrh zunaj alpskega sveta.
V gostinskem prostoru je na voljo 80 sedežev, na skupnih ležiščih pa 20 ležišč.
Pot do Snežnika je kot pot "daleč od ponorelega sveta", kjer se od civilizacije prenasičen človek najhitreje umiri in obnovi energijske zaloge. Primerna je za samotne pohodnike in za team buildinge ali povezovanje prijateljev.
Koča je vse leto odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih. V poletnem času od začetka julija do konca avgusta je odprta vsak dan. V zimskem času je odprta, kadar to dopuščajo vremenski pogoji, oskrbnik priporoča, da ga predhodno pokličete in preverite odprtost koče.
Prvo kočo, predhodnico današnje, je ilirskobistriška podružnica Slovenskega planinskega društva nameravala postaviti na sedlu pod vrhom, a ji tega niso dovolili. Mesto zanjo so nato našli v Črnem dolu zahodno od Sviščakov. Odprli so jo julija 1914 ter jo poimenovali po narodnem buditelju in pesniku Miroslavu Vilharju.
Kočo je po drugi svetovni vojni prevzelo gozdno gospodarstvo, leta 1972 pa taborniki. PD Ilirska Bistrica je leta 1958 prevzelo nekdanjo vojaško opazovalnico na vrhu Snežnika in iz ostankov sezidalo planinsko zavetišče. Odprli so ga leta 1961, pozneje pa še dogradili. Leta 1977 so zavetišče začeli obnavljati in povečevati, vsa dela pa zaključili leta 1994. V podstrešnem delu koče ima svoje funkcionalne prostore Radio klub Snežnik Ilirska Bistrica. Zadnja leta kočo stalno posodabljajo in ponovno obnavljajo, ob zavetišču pa urejajo tudi bivak z zimsko sobo.
Z Velikega Snežnika imamo zelo obširen razgled.
Na severovzhodu so Gorjanci, Kočevski Rog, Medvednica in Ivanščica, na vzhodu pa vidimo Klek. Na jugovzhodni strani seže pogled do Bijelolasice ter prek Male Kapele in Gorskega Kotarja s Snježnikom in Risnjakom na Kvarnerski zaliv s Cresom. Na jugu se prek Snežniškega pogorja, doline reke Reke in Brkinov vidi celotna Istra od Učke do zahodne istrske obale.
Na jugozahodu se dviga Slavnik, na zahodni strani pa ob dobri vidljivosti opazimo Dolomite, Karnijske in Ziljske Alpe ter Julijce s Triglavom, pred njimi pa Trnovski gozd, Vremščico, Nanos in Javornike. Na severni strani nam pogled seže od Karavank prek Kamniških Alp do Pohorja, v bližini pa vidimo Loško dolino, Cerkniško jezero, Cerknico s Slivnico in Bloško planoto. Če Snežnik obiščemo v jasni noči, z njega vidimo luči na obrežju Kvarnerja, od Brionov do Portoroža, Pirana in Kopra ter od Tržiča do beneških lagun.
V koči vam poleg obvezne planinske ponudbe (jote in čaja) običajno ponudijo izvirno sladico, ki jo preprosto morate poskusiti. Najbolj priljubljena jed med planinci je jota, ob kateri seveda ne sme manjkati klobasa. Ob koči je bivak, ki planincem nudi osnovno zavetje tudi v času, ko je koča zaprta. Kot pravijo na PD Snežnik, je s pravo opremo obisk primeren v vseh letnih časih. Najbolj cvetoč rajski vrt boste doživeli v prvi polovici julija, a nič manj niso slikoviti snežniški gozdovi v jesenskem in spomladanskem času.
Pričaka vas čudovit razgled na vse štiri strani. Vsenaokrog se širijo čudoviti bukovi gozdovi, a je zelo pomembno, da se držite označenih planinskih poti, saj je potepanje na slepo lahko nevarno zaradi neštetih kraških brezen ali izgube orientacije v brezmejnem gozdu.
Tudi družine so pogosto obiskovalke koče, a le v stabilnem in lepem vremenu, saj v planinskem društvu poudarjajo, da v megli, vetru in snegu vladajo na Snežniku himalajske razmere. Tako da je vzpon primeren za različne profile pohodnikov, a le, če je vreme res naklonjeno. V nasprotnem primeru obiskovalcem svetujejo, naj se vzponu raje izognejo in počakajo na bolj primerno vreme.
0
nazaj na vrh
