Krn (2244 m): Razglednik nad Sočo

Najvišji vrh Krnskega pogorja je visok 2244 metrov, toda vseeno se ga vidi daleč naokoli, tako iz bovške kot iz bohinjske strani Julijskih Alp. Njegova višina res ni zastrašujoča, toda višinska razlika, če začnemo v Drežnici, je skoraj 1700 metrov, mi pa smo pot nazaj še nekoliko podaljšali po delu Poti miru, tako da smo bili vsega skupaj na poti skoraj deset ur. Iz posoške smeri je tura bistveno krajša, če začnemo na Planini Kuhinja (991 m).

Iz Drežnice vodita na vrh dve poti. Pot Silva Korena je zelo zahtevna in ker je bil z nami pes, smo izbrali južno, nezahtevno označeno pot.



Izhodišču je pri osnovni šoli, od koder nadaljujemo naravnost na markirano pot, ki se skozi gozd po s kamenjem prekriti stezi precej strmo vzpne do pašnika. Zložneje se vzpenjamo ob ogradi in ko pridemo nazaj v gozd, kmalu naletimo na slabo makadamsko pot, ki ji sledimo do potočka Ročica. Ko ga prečkamo, smo na razpotju - levo vodi pot po smeri Silva Korena, mi pa se usmerimo desno, še vedno po gozdu, a po ožji in precej strmi stezi., ki se vzpenja v kratkih serpentinah. Mimo lovske koče čez nekaj minut pridemo pod pobočje Kožljaka (1587 m), kjer se gozd konča, in nadaljujemo med visoko travo po zelo ozki stezi. Končno se na levi izriše vrh nezgrešljive oblike ...



Čez približno pol ure smo na križišču, kjer se z desne strani priključi pot s planine Kuhinja. Nadaljujemo levo in vse do Gomiščkovega zavetišča na Krnu (2182 m) sledimo mulatjeri, ki se po travnatem pobočju zlagoma vzpenja v serpentinah. Od zavetišča nas do vrha čaka še deset minut strmega vzpona po skalnatem terenu.



Z ovčjimi izrrebki prekrit vrh je izvrsten razglednik. V lepem vremenu vidimo do Jadranskega morja, na zahodu se kaže obmejni Matajur (1642 m), na severozahodu pa se šopiri Kanin (2587 m).

Po kratkem počitku pred Gomiščkovim zavetiščem smo se po delno skalnatem in delno travnatem terenu spustili do sedla Krnska škrbina (2058 m), kjer je razstavljenih nekaj ostankov iz prve svetovne vojne. Od tu se lahko po zahtevni označeni poti podamo še do Batognice (2164 m). Ta gora je bila nekoč nekaj metrov višja, med prvo svetovno vojno pa so prav tu potekali srditi spopadi med avstrijsko in italijansko vojsko in še danes je vidnih nekaj lukenj zaradi eksplozij min.



Pot se od Krnske škrbine spusti po travnatem pobočju in se slednjič priključi poti, po kateri smo se vzpenjali. Sledimo ji nekaj sto metrov in v križišču nadaljujemo naravnost, proti planini Kuhinji. Tik nad planino Zaslap, kamor so smerokazi vabili na kislo mleko, smo se spustili do planine Slapnik, kjer lahko obnovimo vodne zaloge. Tik za planino se priključimo

in zavijemo proti Planici (1376 m). Zlagoma se vzpenjamo skozi gozd, prečkamo potok in se slednjič spustimo do

, ki so jo zgradili v spomin na padle italijanske vojake v prvi svetovni vojni.



Do izhodišča sledi samo še spust, deloma po travnikih, deloma po gozdu. Predvsem v zadnjem delu je mulatjera izjemno položna. Ko prečkamo potok Brusnik, pridemo spet v civilizacijo: od vasi Koseč nas čaka še poldrugi kilometer hoje po asfaltirani cesti.