Razpon

Zakaj v dobi hiperspecializacije še kar naprej zmagujejo raznovrstneži?

Sam poznam odličnega borznega posrednika, ki je po izobrazbi fizik, uspešnega terapevta, ki je izučen gozdar in zagrizeno tekaško šampionko, ki ji tek do srednjih let sploh ni bil blizu.

Vsi poznamo primer Primoža Rogliča, skakalca, ki se je šele kot odrasel športnik prelevil v vrhunskega kolesarja. Po mnenju Davida Epsteina to niso redke ptice, pač pa izstopajoči primeri, da raznovrstnost v sodobnem specializiranem svetu pomeni dolgoročno prednost. V sveži knjigi Razpon, ki je pravkar izšla pri založbi UMco, to tezo tudi prepričljivo znanstveno podkrepi.

Epstein je star znanec slovenskega bralstva, saj je pred nekaj leti udarno stopil na sceno s knjigo Športni gen, kjer je začel razbijati mite o uspešnosti na športnem področju. Če smo do takrat vsi verjeli, da je v katerikoli disciplini moč doseči vrhunskost z neskončnimi ponovitvami ali po definiciji Malcolma Gladwella, po 10.000 urah vaje, je Epstein to hipotezo uspešno ovrgel. V najnovejšem delu gre še dlje. Teorijo (zgodnje) specializacije, ki je bila dolga leta temelj za uspešno kariero v športu, umetnosti in ne nazadnje v znanosti, reducira samo še na omejen krog veščin – kot sta recimo šah ali golf. Vsem drugim pa položi na srce: v življenju in pri delu boste bolj inovativni, kreativni in učinkoviti, če boste najprej raznovrstneži.

Nakup v spletni trgovini >>> RAZPON

V Razponu bo marsikateri bralec našel odlične usmeritve za starševstvo v sodobnem svetu, čeprav je knjiga še mnogo več. Anekdote, ki jih niza, zelo nazorno prikažejo razlike med specialisti in generalisti, začenši z udarnim poglavjem na začetku, kjer primerja Tigerja Woodsa in Rogerja Federerja, oba vrhunska vsak na svojem področju. Medtem ko je mladi Tiger po zaslugi staršev že pri dveh letih znal vihteti golf palico in samo nekaj let kasneje premagoval deset let starejše igralce, pa so Rogerja v mladosti odvračali od tega, da bi šport jemal preresno. Da so k njegovi agilnosti in dolgoživosti v tem res konkurenčnem športu botrovale ure in ure, ko se je kot otrok zgolj rekreativno podil po košarkarskih igriščih, smučiščih ali se meril v rokoborbi, je Federer večkrat priznal tudi sam.

Sporočilo staršem je razumljivo, preprosto in v popolnem nasprotju z prevladujočo paradigmo sodobnih konceptov starševstva: naj otroci sami najdejo, kaj jim leži in če ugotovijo, da to ni tista prava stvar, jim dovolite, da se brez posledic lotijo česa drugega. To slednje je morda še pomembnejša lekcija za razbijanje obstoječih, skoraj dogmatičnih norm pri vzgoji. Med starši je namreč ukoreninjeno prepričanje, da mora otrok vztrajati pri izbranem športu, igranju instrumenta ali drugem konjičku, tudi če ga ne veseli več, ker »pravi zmagovalci nikoli ne odnehajo« in ker to krepi značaj. A Epstein poudari, da kljub temu, da je nepopustljivost lahko marsikdaj konkurenčna prednost – je sposobnost oceniti, kdaj odnehati, na dolgi rok še bistveno bolj pomembna.

Seveda velja priznati – kot na primeru sester Polgar, ki jih je s filigransko in dosledno vzgojo prav oče od malih nog vzgajal v vrhunske šahistke – da specializacija lahko vodi do neslutenih višav. Poklon velemojstricam pa Epstein mojstrsko nadgradi in pokaže, da še boljši šahist dandanes ni več kos superračunalnikom. Epstein sicer izkaže vse spoštovanje predanosti in spretnosti šahovskih velemojstrov in ne trdi, da je bil njihov trud zaman. Prida pa, da je ponavljajoča se tovrstna predanost koristna le za treniranje določene vrste spretnosti. Svet tam zunaj pač ni šahovska igra.

Nakup v spletni trgovini >>> RAZPON

Za skoraj nikogar tam zunaj v realnem okolju preveč fokusirana specializacija ni recept za uspeh, trdi Epstein. Ne samo posameznike, zajame tudi sisteme. Po njegovem mnenju je bil eden od dejavnikov, ki so prispevali k finančni krizi leta 2008, katastrofalna celota tveganj, ki so jih tvorili strogo specializirani, a hkrati kratkovidni sestavni deli, ki so zgolj opravljali svoje delo ne glede na posledice drugje. Ste vedeli, da je verjetnost, da kot srčni bolnik preživite poseg s srčno opornico, bistveno večja (vsaj v ZDA), če je večina kardiologov na kongresu? Razpon je poln tovrstnih študij, statistik in dejstev.

Primer izjemnega preboja na trgu računalniških igric podjetja Nintendo vas bo prav gotovo pustil odprtih ust. Najprej vzdrževalec v kleti in študent, človek mnogih hobijev Gunpei Yokoi, je svetu dal kultnega Gameboya, čeprav o igricah prej ni imel pojma. Zgolj rad je brkljal. Še bolj vas bo navdušila zgodba o Vincentu van Goghu, ki je zares začel slikati šele štiri leta pred smrtjo, pred tem pa je bil neuspešen praktično v vsem, česar se je lotil. Lateralno razmišljanje je tisto, ki omogoča sintezo več področij, kresanje idej, združevanje nezdružljivega.

Svet potrebuje generaliste, raznovrstneže, radovedne posameznike, ki radi preizkušajo in tudi opuščajo, so zagreti in zavzeti. Tudi avtor je raznovrstnež, saj se je v svoji karieri preizkusil kot atlet, športni novinar, znanstvenik in nazadnje kot pisec o znanosti. In to kakšen! Je zato njegovo pisanje tako atraktivno in privlačno, poljudno in zabavno? Izvrstna knjiga v prevodu Branka Gradišnika vas bo navdušila, da se lotite kakega novega konjička, ki ste si ga zmeraj želeli, pa nikoli zares poizkusili. Navsezadnje ima to lahko pozitivne učinke na vaše delo, starševstvo in življenje nasploh. Srečno!