Postojanke - Planinski dom pri Gospodični na Gorjancih

Planinski dom pri Gospodični na Gorjancih
Na naši strani pričenjamo s tedenskimi predstavitvami planinskih postojank, ki jih bodo dopolnjevali krajši intervjuji z njihovimi oskrbniki. Kot prva se predstavlja Planinska koča pri Gospodični.

Planinska koča pri Gospodični (828 m)

Lokacija: na severozahodnem pobočju Gorjancev

GPS podatki koče: 45,76213°N / 15,2928°E

Obratovalni čas
Od 15. aprila do 14. oktobra: od srede do nedelje in vsi prazniki od 8. ure do mraka, ponedeljek in torek zaprto.
Od 15. oktobra do 14. aprila: vikendi in prazniki od 8. ure do mraka, druge dni zaprto. Koča je zaprta tudi 1. novembra in 25. decembra. Za večje skupine gostov obratovalni čas prilagodijo.

Kontaktni podatki
Telefon: 051 661 903, 041 682 469
E-mail: gostinstvo.mrhar@siol.net
Facebook: www.facebook.com/groups/125565837481491/Spletna stran: www.gospodična.si

Izhodišča za dostop: Gabrje pri Novem mestu in prelaz Vahta

Ture v bližini:Trdinov vrh (1-2 h)

Višina:
Lokacija:
Gorovje:
Geo točka: 45,7664452 °N / 15,2971935 °E
Nastanitev: NE
Dostopno z avtomobilom: NE

Vsak pravi planinec ve, kako prijetno in nepogrešljivo je zavetje, ki ga nudijo planinske koče, domovi in bivaki. V Sloveniji jih imamo 177, od tega 161 oskrbovanih. Čeprav so se pristojni že pred desetletji odločili, da se v visokogorju in sredogorju ne bo več gradilo novih objektov, je že obstoječih dovolj, da lahko na planinski turi uživamo v določeni meri udobja. Vsak, ki je že kdaj prenočil v planinski koči, ve, kako enkraten je občutek prebujanja v jutro, ki nam postreže s svežim gorskim zrakom in pogledom na prebujajoče se naravne lepote. Na naši strani se zavedamo, da je vsaka koča v nečem posebna in edinstvena, k čemur pomembno prispevajo tudi ljudje, ki jo oskrbujejo. Vsak teden bomo predstavili eno izmed koč, pri čemer bomo opravili tudi krajši intervju z njenim oskrbnikom. Kot prva se predstavlja Planinska koča pri Gospodični.

Planinska koča pri Gospodični se nahaja na 828 metrih nadmorske višine na severozahodnem pobočju Gorjancev, dolenjskega pogorja, po katerem poteka meja med Slovenijo in Hrvaško. Njeni začetki segajo v leto 1930, ko je takratna novomeška podružnica Slovenskega planinskega društva na tem mestu postavila zavetišče z 20 ležišči. Leta 1942 je bilo požgano, 18. septembra 1949 pa so svečano odprli novo planinsko kočo, ki jo je na pogorišču postavilo Planinsko društvo Novo mesto. Zaradi spremenjenih potreb obiskovalcev so v letih 1973 in 1974 zgradili nov dom in ga odprli junija 1975. Po domačinu, narodnem heroju Vinku Paderšiču, so ga poimenovali Dom Vinka Paderšiča, a se je bolj prijelo ime Gospodična. Tako se namreč imenuje studenec v neposredni bližini doma, ki je zaslovel po zaslugi Bajk in povesti o Gorjancih pisatelja Janeza Trdine. Voda iz studenca po legendi namreč človeka pomladi.

Trenutni oskrbnik koče je Blaž Mrhar, čigar družina je z oskrbovanjem začela že leta 1977. Z domom sicer gospodari Planinsko društvo Novo mesto. Od sredine aprila do sredine oktobra je odprt vsak dan razen ponedeljka in torka, v drugih mesecih pa ob vikendih in praznikih. V gostinskem prostoru je 100 sedišč, prav toliko pa še na terasi pred domom. Skupno dom ponuja tudi 34 ležišč. Tako dom kot terasa sta bila pred kratkim obnovljena. Iz slednje se nam ponuja lep razgled od zahoda proti severu. Posebej lepo vidna je novomeška kotlina, pogled pa seže vse do Triglava. Dom predstavlja izhodišče za Trdinov vrh, do katerega je ura hoje, marsikomu pa je cilj sam po sebi, saj do njega vodijo številne označene poti, ki nam vzamejo od ene pa vse tja do sedmih ur hoje.

Oskrbnik planinske koče le težko postori vse brez pomoči dodatnih rok. Nam lahko za začetek poveste, koliko ljudi skrbi za goste koče pri Gospodični?

Pri skrbi za goste mi pomaga družina; običajno je v vseh kočah tako. Kadar je pričakovano število obiskovalcev večje, na pomoč priskočijo tudi študenti. Ker je obisk naše koče močno odvisen od vremena, je zelo težko zaposliti dodatno osebo, saj v primeru, da zaradi slabega vremena obiska ni, to predstavlja prevelik strošek.

Morda beležite približno število obiskovalcev v času poletne sezone?

Prav beležimo ne. Imamo pa dve vpisni knjigi; ena je splošna planinska, druga pa je namenjena članom Društva gorjanskih škratov in gospodičen. V prvi je za letošnje leto do sedaj 600 vpisov, v drugi pa 5000, vendar je potrebno upoštevati, da se ne vpišejo vsi obiskovalci, po drugi strani pa se nekateri večkrat.

Glede na to, kolikokrat se nekateri posamezniki vpišejo, je verjetno kar nekaj zelo zvestih obiskovalcev. Morda te najbolj zveste konec leta simbolično nagradite?

Ja, zelo zvesti so običajno člani Društva škratov in gospodičen. Ob koncu leta vse pogostimo s pravo planinsko malico, v preteklih letih pa smo prvim petim moškim in prvim petim ženskam po številu obiskov podelili simbolične nagrade.

Kakšno pa je število nočitev?

Obisk koč v sredogorju je seveda povsem drugačen kot obisk koč v visokogorju, kjer je nočitev veliko. Pri nas običajno prenočijo kakšne družbe, ki pri nas na primer praznujejo obletnico. Včasih prespi tudi kdo, ki je namenjen po evropski pešpoti E7. Rekel bi, da je skupnih nočitev 200 do 300 letno; odvisno od sezone.

Bi izpostavili kakšno posebnost v vaši ponudbi jedi in pijač?

Če omenim najprej pijače, bi izpostavil več kot 30 vrst domačih žganjic, v katerih so namočene gorjanske rože. Med njimi morda velja še dodatno izpostaviti glog, dišečo perlo in rman. Skoraj prepričan sem, da nihče v Sloveniji na enem mestu nima takšne ponudbe domačih žganjic, kot jo najdete pri nas. Strežemo tudi cviček, od brezalkoholnih pijač pa bi izpostavil bezgov sok in limonado – oba sta narejena z bistro studenčnico. Kar se tiče hrane, edini nudimo divjačinski golaž v kruhovi skodelici. Gobova juha je pri nas gobova mineštra, saj je v njej kar šest različnih vrst gob. Zraven pridejo seveda tudi ajdovi žganci. Poleg tega nudimo šest različnih vrst enolončnic, seveda pa je ponudba prilagojena tudi za najmlajše obiskovalce.

Gostom poleg okrepčila in zavetja ponujate še kaj?

Za najem so na voljo štiri gorska kolesa, saj so Gorjanci zelo primerni za kolesarjenje. Pripravili smo ponudbo enodnevne ekskurzije za šolarje, ki vključuje obisk številnih krajev na Dolenjskem ter se na koncu zaključi na Gorjancih, pri nas pa je možna tudi izvedba tridnevne šole v naravi.

Ali kot oskrbnik spremljate tudi aktualne razmere na planinskih poteh v bližini koče?

Če nas pohodniki obvestijo o morebitni oviri na poti, to informacijo seveda posredujem naprej. Ker pa se koča ne nahaja posebej visoko, kakšnih večjih težav običajno ni.

Kako je koča oskrbovana? Glede na cesto, ki vodi do nje, verjetno posebnih težav ni.

Vse pripeljemo sami z avtomobilom, pri čemer imamo nekaj težav s slabše vzdrževano cesto. To se seveda pozna pri obrabi avtomobila, težava pa nastopi tudi v zimskih mesecih, ko je vozišče potrebno očistiti snega.

Se morda na kakršenkoli način povezujete s katero izmed drugih planinskih postojank?

V preteklosti smo se poskusili povezati s kočo na Vodicah na hrvaški strani Gorjancev, a je bila oddaljenost prevelika, da bi projekt zaživel. Slovenski koči, ki bi jih lahko uvrstili v našo bližino, sta Dom na Mirni gori in Dom na Lisci, a sta oba tudi zelo oddaljena. Do prvega je na primer osem ur hoje, do drugega pa bistveno dlje, kar je preveč, da bi nekdo na primer opravil krožno turo.

V zadnji letih sta bila dom in terasa lepo obnovljena. Imate morda v načrtu še kak projekt, na primer dodatno ureditev okolice?

Željo imamo, čeprav je okolica po mojem mnenju že sedaj solidno urejena. Dvakrat letno je ob planinskih poteh in okolici koče izvedena čistilna akcija, ki jo organizira Planinsko društvo Novo mesto. Morda ob poti manjka kakšna klopca, sicer pa pogrešamo parkirišča ob vznožju Gorjancev, kar pa seveda zahteva ustrezne poteze s strani pristojnih. Kar se tiče koče, bi bilo potrebno urediti srednjo etažo, saj manjkajo lastne kopalnice v sobah.

Vam morda pride na misel kakšna prigoda, ki ste jo doživeli kot oskrbnik koče?

Prigod je bilo že veliko, zato bi težko kakšno izpostavil. Mogoče mi je malo bolj v spominu ostala prigoda, ko se je pred nekaj leti v bližini doma sprožil manjši snežni plaz. To je pomenilo, da koča z avtom ni bila dostopna, zato smo morali štirje ljudje vse zaboje prenesti ročno. V snegu, ki ti sega do vratu, to vsekakor ni preprosto, kruh pa vendarle mora ostati suh. Z bratom sva tako zaboje nosila nad glavo, mama, ki je še manjša od mene, pa je bila dobesedno čez glavo v snegu. Seveda pa se da z nekaj truda in dobre volje rešiti tudi tako težavo.

Planinska koča pri Gospodični pa ima od konca junija tudi svoj promocijski video.

Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ