Izleti - Velika planina – Gradišče (1666 m) od Kraljevega hriba

Največja slovenska planina je danes zavarovana kot krajinski park. Njena posebnost so edinstveni pastirski stanovi okroglega tlorisa s strehami iz smrekovih skodel. Marsikdo ne ve, da pastirske koče niso stare več kot petdeset, šestdeset let, saj so jih med drugo svetovno vojno Nemci požgali. Lastniki koč v pastirskem naselju so še danes okoliški kmetje, a nekatere od njih oddajajo v najem turistom. Kočo pa seveda lahko najamemo tudi v turističnem naselju v bližini Zelenega roba. Poleti se sicer na planini pase okoli 300 krav, življenje planšarjev pa danes spoznamo v Preskarjevem muzeju, ki je odprt v času pašne sezone.

Naporen vzpon, lagoden spust

Manj zahtevna označena planinska pot na Veliko planino vodi iz Kranjskega Raka ali (še krajša) iz planine Kisovec, ena izmed daljših, po katerih so že v davnih časih gnali tudi živino, pa iz Stahovice in pod Sv. Primožem. Tokrat smo izbrali tehnično sicer nezahtevno, a fizično naporno strmo pot, ki vodi od spodnje postaje žičnice in mimo manj znanih, a tudi danes živih planin Dol in Konjščica. Mimo Zelenega roba smo se vzpeli na najvišjo točko planine, Gradišče, in se krožno vračali mimo pastirskega naselja. V dolino smo se vrnili kar z nihalko, ki ima zgornjo postajo na Šimnovcu.

Čez planini Dol in Konjščico

Od velikega parkirišča pod žičnico nadaljujemo dobrih sto metrov proti Planini Dol in Veliki planini, potem pa zavijemo levo na pešpot (smerokaz Dol). Skozi gozd nadaljujemo le slabih dvesto metrov , potem zavijemo desno navzgor, na nekoliko ožjo stezico (slabo vidna označba). Po zmerno strmi poti nadaljujemo dvesto metrov in pridemo do makadamske ceste, kjer se držimo levo. Kmalu pridemo do naslednjega razpotja, kjer nas smerokaz usmeri desno na ožjo pot.

Po gozdu se strmo vzpenjamo po grapi Dolskega grabna. Markacije so ponekod slabše vidne, a večjih težav z orientacijo ni, saj je prava pot kar dobro uhojena. Desno se nad grapo pnejo impozantne skalne pečine, ki se jim nekoliko višje precej približamo. Kasneje postane pot še bolj strma in vodi po grapi naravnost navzgor, dokler ne zavije nekoliko levo in ob pobočju, še vedno v gozdni senci. Že po nekaj minutah pridemo do kolovoza na Planini Dol, po katerem nadaljujemo dve ali tri minute do osrčja planine, kjer nas smerokazi usmerijo desno čez pašnik in mimo velikega stanu proti križu. Slabše vidna pot zavije nekoliko levo in kmalu pride v strnjen gozd. Čez kakšnih dvajset minut se svet spet odpre na manjši Planini Konjščici. Zdaj se večinoma vzpenjamo po razglednih travnikih. No, v našem primeru je bilo megleno, orientacija pa je v takšnih primerih precej zahtevna, a ksreči so razpotja dobro označena z velikimi lesenimi smerokazi. Na dveh večjih razpotjih obakrat nadaljujemo nekoliko levo in kmalu pridemo do poti, ki od Zelenega roba vodi proti Pastirskemu naselju.

Sprehod po Veliki planini

Nadaljevali smo desno proti Zelenemu robu, kamor pridemo že po petih minutah.

Od Gostišča Zeleni rob nadaljujemo po razdrapanem kolovozu levo (pod sedežnico), ki vodi do zgornje postaje. Tam se označena pot zoži in že čez minuto ali dve smo na Gradišču, najvišji točki Velike planine.

Od vrha se vrnemo nekaj metrov nazaj do platoja, kjer zavijemo levo in se južno od Gradišča počasi spustimo proti pastirskemu naselju – do tja je slabih deset minut hoje. V megli je orientacija težavna, označbe so večinoma narisane na kamnih na tleh. V pastirskem naselju ne pozabimo obiskati Preskarjeve bajte, edine, ki so jo po požigu naselja med drugo svetovno vojno obnovili na star način.

Potem se vrnemo na široko pot, ki nas pripelje nazaj na Zeleni rob. Tam nadaljujemo naravnost po kolovozu, ki se po smučišču spusti do Šimnovca. Daljše ovinke lahko seveda krajšamo. Od Zelenega roba do Šimnovca, kjer je zgornja postaja sedežnice, se spustimo za dobrih dvesto metrov ostalo namesto nas opravijo žičničarji …